Ne boste pa izvedeli, kako žalostna postane, ko se spominja svojega umrlega prijatelja Jerneja Šugmana. »Rada sva se imela,« pravi preprosto. »Ne kot moški in ženska, kot tovariša.« Ko je snemalnik že ugasnjen, si zapišem še eno njeno misel – govorila je o dveh protagonistih svojega filma Govori glasneje, Šugmanu in Goranu Šalamonu iz Demolition Group, pa morda o še enem umrlem prijatelju, srbskem igralcu Nebojši Glogovcu: »To so fantje, ki so nosili resnico v sebi,« je rekla. In sem preprosto morala pograbiti svinčnik.
Prejšnji torek je bil na festivalu slovenskega filma predvajan dokumentarec Govori glasneje, ki ga je tik pred smrtjo posnel Jernej Šugman. Toda režiserka Alma Lapajne mi ni mogla povedati, kako so gledalci v Portorožu film sprejeli. Ni je bilo tam, ker že končuje nov film.
Za začetek: kako z elektrotehnike preskočiš k filmu?
Po diplomi na elektrofakulteti – diplomirala sem iz sončnih celic na oddelku za industrijsko elektroniko – sem se kot mlada raziskovalka na inštitutu ukvarjala z laserji in ugotovila, da je proizvodnja laserjev namenjena vojski, na primer prodaji v Libijo in Irak.
In ste imeli moralne pomisleke?
Ja, neumno se mi je zdelo. Seveda z leti ugotoviš, da je v vojaški industriji največ denarja in da na začetku, ko so zadeve še zelo drage, stvari potekajo z aplikativno uporabo vojske, kasneje pa je prišlo tudi v medicino itd. Pa sem odšla z inštituta in začela znova.
In zakaj ravno film?
Saj je v umetnosti in v znanosti zelo podobno: pomembna je ena stvar, strast. V znanosti je raziskovanje resnice, v umetnosti pa izkustvo resnice. Zrasla sem v Beli krajini, v Črnomlju sva s starim fotrčkom hodila filme gledat. V tretjem letniku gimnazije sem dobila ukor po učiteljskem zboru, ker sem šla – mladoletna – gledat Cesarstvo čutil. Potem jim je pa stari oče napisal, da moja starša živita v tujini, on ima pa z razlago spolnosti zadrego, zato mi je kupil kinovstopnico. Kar je bilo res. Film je bil ves čas stalnica.
In potem ste magistrirali …
Iz filmske režije, ja.
Kje ste našli ljudi, ki nastopajo v filmu?
Pisala sem dvema človekoma, ki ju imam zelo rada in ju spoštujem, da potrebujem dva alfa samca, da bi svetu spet vsaj malo odprli vprašanje … ne vrednot, temveč humanizma. In to sta bila zame – in sta še danes – Jernej Šugman in Goran Šalamon. Ravno prav stara, ravno prav stvari že za sabo. Hotela sem sodelovati s pravimi čistilkami in sem tudi vadila z njimi, a so gospe teden, deset dni pred snemanjem rekle, da ne morejo sodelovati, ker jim možje ne dovolijo. Potem sem angažirala Saro Dirnbek, ki je poklicna igralka, vendar pozna prekarno delo, in je tako del zgodbe tudi njen. Precej dokumentaren, saj gledališča ne podpisujejo več pogodb z mladimi igralci, najemajo jih le za določen projekt.
Malo ste že povedali, zakaj ravno Jernej Šugman, ampak meni se je zdelo, da bi tisto lahko odigral katerikoli igralec.
Da. Ampak meni se zdi, da le on lahko reče, »Zevs, ali vidiš svoje otroke?« na ta način, kot je on to povedal. In en teden kasneje Jernej Šugman umre. Na žalost. V petek mi še napiše pismo …
Odločam se popolnoma po intuiciji. Močna se mi zdita. Dominantna. Poštena. Zelo malo ljudi ve, da je Goran Šalamon eden najboljših inženirjev statike v Sloveniji. Da je on naredil začetek zunanjega kroga, ko so obnavljali nuklearko. Da je on postavljal statiko pri obnovi termoelektrarne Trbovlje. Da je delal nadvoze nad avtocesto na Dolenjskem. Vsi ga poznajo kot vokal Demolition Group, ampak on je v sebi res inženir. To je zanimivo pri njem, čeprav on napiše večino besedil – pravzaprav praktično vsa, čeprav se podpišejo kot kolektiv –, da je njegovo življenje življenje inženirja statike. In to predano! Izjemen strokovnjak. Malo sem tudi odprla vprašanje dela, zakaj se delo ne ceni …
Zakaj se po vašem ne?
Dobro vprašanje.
Tudi jaz si ga postavljam, zato me pa zanima, do kakšnih zaključkov ste prišli.
Ker ne vidijo dodane vrednosti pri delu. Ker ne vidijo, kako pomembno je delo pri gradnji samopodobe človeka. Delo je bilo temelj razvoja civilizacije, to v filmu reče tudi Goran. Pri nas v javnem zavodu smo zaposleni v bistvu strošek. Ampak potem lahko ostanejo sami.
Pa ne bodo, ker vedno lahko najdejo ljudi, ki bodo pripravljeni delati za še manj denarja. S tem nas držijo – da je pred vrati »vrsta ljudi«, ki so pripravljeni delati to, kar delamo mi, za manj denarja. Razlike v kakovosti pa ne vidijo ali pa jim je vseeno.
Kapitalizem potrebuje potrošnika. Ne refleksije, ne razmišljanja, ne odzivnosti. Moteča si, ker ti procesor v glavi ves čas dela. Nekdo, ki je ovca, se ne sprašuje o vzroku in posledici, temveč jemlje samo posledico in se sprošča v nakupovalnem centru, tak je pa dobrodošel.
Več v Zarji št. 38. 18. 9. 2018.
