Frankiju Yankovicu, Slovencu, ki je živel in ustvarjal v ZDA, so leta 1986 tam podelili prvega grammyja za takšno zvrst glasbe. To je bil velik ponos za polko, ki se je razvila v Evropi, njen nepogrešljivi oziroma sestavni del pa sta klavirska ali diatonična harmonika. Iz glasbe, na katero je preprosto treba zaplesati, saj nas sicer zelo srbijo pete, se je na prav nikogaršnje presenečenje v 19. stoletju razvil tudi ples. In verjetno se je prav vsak med nami že kdaj zavrtel v ritmih polke. Če ne sicer, pa ob glasbi nepozabnega Ansambla bratov Avsenik.
Glasbilo, ki nadomesti cel orkester. Na polko znamo plesati in v njej uživati. Kaj pa v resnici vemo o tej zvrsti? »Bilo je enkrat sredi 19. stoletja, v tridesetih letih, ko se je polka kot vihar razširila po takratnih meščanskih salonih. Kot tudi druge parne plese, na primer valček, ki se je razširil nekaj desetletij prej, so jo dušebrižniki sprejemali z odporom in preprečevali mlajšim plesalcem in plesalkam, da bi se dotikali in stiskali na tako izzivalen način. Po dobrem desetletju ali dveh je izginila iz salonov in se počasi preselila na podeželje. Ker je prav takrat, v drugi polovici 19. stoletja, začela svoj zmagovalni pohod harmonika, sta se odlično dopolnila težnja plesalk in plesalcev po preprostem in dinamičnem plesu ter hrupno glasbilo, ki je lahko nadomestilo cel orkester,« zgodovino polke predstavi etnolog dr. Rajko Muršič, redni profesor za kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
S trebuhom za kruhom, polko pa zraven. Muršič ravno tako razloži, da se je polka najprej razširila po vsej srednji Evropi, vse do Skandinavije in Atlantskega oceana pa do Karpatov in Jadranskega morja. »Ni čisto jasno, od kod naj bi prišla, večinoma domnevajo, da iz Češke. Ker pa so v drugi polovici 19. stoletja tako plesalci kot muzikanti odhajali s trebuhom za kruhom po vsem svetu, so s seboj odnesli tudi polko. Polko tako danes slišimo povsod, kamor so se preselili srednjeevropski izseljenci, posebno zanimiva je mehiška polka. V Združenih državah Amerike pa sta se že v dvajsetih letih razvili poljska in slovenska polka. Prva je bila bolj množična in sprejemljiva tudi za plesalce, ki niso prihajali iz srednje Evrope, značilnost slovenske pa je bila virtuoznost glasbenih izvajalcev. Med prvimi mojstri je bil Matt Hoyer (Matija Arko), najbolj pa je zaslovel že omenjeni Frankie Yankovic, kralj polke. Prejemnik grammyja je med ljubitelji polke v ZDA slovel podobno kot Elvis Presley.«
Preprosta in melodična, vendar perfekcionistična. Ameriški raziskovalci so se dolga leta spraševali, v čem je skrivnost neverjetnega uspeha slovenske polke v Milwaukeeju – ter zaradi milijonov prodanih plošč Frankieja Yankovica tudi na nacionalnem trgu v ZDA. Enega izmed odgovorov jim je ponudil godec Louie Baschell, ki je pojasnil, da je slovenska polka preprosta in melodična, vendar perfekcionistična. No, če bi vprašali nas, bi jim lahko povedali še, da je tudi zabavna, nekaj posebnega in hitra. Ter da je še posebno dobro plesati polko v razigrani družbi.
Polkin preporod. Polka je v letih svojega obstoja doživljala različne odzive, seveda pa je vedno imela svoje privržence, ki jih nikoli ni bilo malo. »V času med obema vojnama so polko pogosto predvajali na osrednjem radiu. Kot učinkovito sredstvo zabave so jo tik pred vojno nadgradili Veseli berači, po vojni pa so ji dali nov polet narodno-zabavni glasbeniki in glasbenice. In ko smo že pričakovali, da jo bodo na smetišče zgodovine poslali novi plesi, ki jih je prinašal čas, od swinga in rock ‘n’ rolla do sodobnejšega rava, je polka preživela na gasilskih veselicah in svatbah. Z vstopom na elitne termine nacionalne televizije je doživela preporod,« pravi sogovornik in dodaja, da je najzanimivejše pri tem to, da jo marsikdo povezuje predvsem z alpskimi plesi, čeprav je še danes živa na Poljskem, v posebni obliki celo na Finskem, a tudi na Hrvaškem, kjer ji pravijo potresujka. »Z eno besedo: polka je od nastanka do danes mednarodna, celo globalna,« sklene.
Več v Zarji št. 35, 28. 8. 2018.
