Ne gre za to, da bi bila rada čim mlajša, ampak za to, da ima priložnost na novo zastaviti svoje življenje. Pogoj za to pa je, da se ne oklepa nekdanjih vzorcev razdajanja, da uredi odnose z najbližjimi, končno postavi sebe na prvo mesto ter da jasno in odločno postavi meje v odnosih z drugimi. Zanjo življenje ni več problem, ki ga je treba reševati, ampak čudež, ki ga je treba živeti.
Čas je na njeni strani. Življenje žensk po petdesetem letu je ušlo iz rok evolucije, pravijo znanstveniki. Narava si namreč ni zamislila, da bi živele tako dolgo. Čeprav naj bi po menopavzi, ki sklene obdobje rodnosti, ženska živela še nekaj časa (samo pri primatih je tako, da se življenje konča, ko je konec plodnosti) predvsem zato, ker je treba mladim pomagati pri postavljanju na lastne noge! – se je pokazalo, da so stvari ušle iz rok in da je lahko obdobje po menopavzi celo daljše kot pred njo. Čas je torej na strani ženske, pa naj se v sodobni družbi, ki vztrajno slavi mladost, to sliši še tako absurdno.
Gospodarica svojega življenja. Upad čustvenih hormonov, ki so napajali žensko potrebo po skrbi za druge in željo po izogibanju sporom, je poglavitni »krivec«, da zdaj, v zrelem obdobju, noče več skrbeti za druge, ampak razveseljevati sebe, zaživeti po svojih pravilih in biti gospodarica svojega življenja.
Vse več žensk dojema staranje kot privilegij, saj si zdaj upajo narediti tisto, kar si želijo. Staranje jim daje svobodo, da spregovorijo na glas in da govorijo tisto, kar mislijo. Okoli sebe nočejo več »motečih« stvari: nočejo (več) družine, ker so vsem dale dovolj in se do konca razdajale; ne želijo si (preveč) strastnih razmerij, ker nočejo (več) biti podložne čustvom; nad seboj nočejo nobene avtoritete. In pika.
To seveda ni nikakršen punt niti zanikanje preteklosti – gre za to, da se ženska veseli, ker ima končno čas, da se poglobi vase. Prerojena ženska ni zagrenjena, maščevalna in izčrpana. Nasprotno, polna je dobre volje in energije.
Želi si nove izzive, razvija svoje talente, upa se zagristi v delo, mnoge se lotijo novih poslovnih izzivov, druge pa si ne želijo več dela, ampak si privoščijo tisto, o čemer so od nekdaj sanjale. Dokazujejo sposobnosti, za katere prej niso imele časa, ali pa uživajo preprost vsakdan in majhne radosti.
Samota kot izbira. Otroci hitro sprejmejo spremenjeno mamo ter podpirajo njene nove izzive in občudujejo njen pogum, česar pa ne bi mogli trditi za soproge oziroma partnerje. Zato večino zahtev za ločitev po petdesetem letu vložijo ženske, čeprav naj bi si, po stereotipu, moški za tolažbo zaradi staranja poiskali ljubico in nov avto, potem pa še zapustili ženo. Stereotipi ne veljajo več.
Danes 68-letna Slovenka, recimo ji Branka, dobro desetletje živi na enem manjših dalmatinskih otokov, njen sin Borut pa ponosno pripoveduje, kako je nekega lepega dne pripela družinsko prikolico na avto, zbasala vanjo nekaj osnovnih stvari za preživetje in goro neprebranih knjig, zapustila zagrenjenega moža in se podala v novo življenje.
»Če jo danes vprašate, zakaj je to naredila, po navadi pove, da je potrebovala mir in čas, ker je bila v zaostanku z branjem,« se smeji Borut. »Menda sta z očetom načrtovala lepo starost na potovanjih in v hiški ob morju, toda oče se je spremenil in ga po upokojitvi ni zanimalo nič razen pranja dveh avtomobilov in košnje trave okrog hiše, začel je celo popivati, ker je v starosti videl le svoje telesno propadanje. Mama, ki je bila vedno predana njemu in nam, trem sinovom, ter držala vajeti družinskega življenja in vsem vlivala veselje, se je takoj, ko smo se postavili na lastne noge in ko je uspešno sklenila svojo poslovno pot, odločila, da noče podpirati očetove brezvoljnosti. Pustila mu je hišo in se podala na novo življenjsko pot. Tri leta je živela v prikolici v nekem oljčniku ob morju, da bi dognala, česa si zares želi. Potem je kupila hišico in najela kos zemlje, kjer goji zelišča in se ukvarja s kozmetiko, ki jo tudi dokaj uspešno prodaja. Vsako leto v povprečju tri mesece preživi na potovanjih, zadnja leta pa si pomaga tudi z internetno zamenjavo hiš,« pravi Borut. »Zelo radi jo obiskujemo in se napajamo iz tega neizčrpnega vira veselja do življenja. Vsem nam je za zgled.«
Sanje so pomembne. Angleški psihiater Anthony Storr je v svoji knjigi Samota starejšim, ki so zapadli v depresijo, predlagal, naj se spomnijo, o čem so sanjali, ko so bili mlajši, naj se vrnejo h konjičkom, ki so jih imeli nekoč, a so jih morali zaradi službe in družine opustiti. Toda moški težko dojemajo pomembnost samote ter konjičkov in ustvarjalnosti. Po petdesetem ali šestdesetem letu se jim življenje prej zdi nesmiselno in prazno, na misel jim ne pridejo sanje in sanjarjenje, ženske pa intuitivno vedo, da to lahko v njih sproži proces notranjega razvoja, ki lahko povsem spremeni odnos do življenja. Ni treba premikati gora, nekatere ženske že s kvačkanjem naredijo premik, se povežejo v mrežo takih, ki se s tem ukvarjajo, organizirajo druženja, delavnice, izpeljejo projekte, se posvetijo celo dobrodelnosti in so nasploh dejavne. Veliko je veselja, za osamljenost ni časa.
Vsekakor ne gre pretiravati glede tega, da naj bi ženske letele na krilih starosti, saj, seveda, upadata njihova vitalnost in prilagodljivost, usihajo jim moči, morda jim peša tudi zdravje. Takrat pa pride na plan to, da vse počnejo v svojem bioritmu, da si privoščijo dovolj počitka, da se stvarem strastno predajo, da pride ustvarjalnost spontano, ker ni obremenjena s prevelikimi mladostnimi ambicijami. Srečnejše so, saj so pod manjšim stresom, in jim za nič ni žal, manj se obremenjujejo z negativnimi informacijami in lahko nadzirajo svoje občutke. Prav tako jim ne pomeni nič tekmovanje v statusu. Večina jih uživa v novoodkriti življenjski filozofiji: manj je več. Njihove omare z oblekami so napol prazne, za novimi modnimi kreacijami v izložbah pa se jim le redko pocedijo sline, kaj šele, da bi si trgale od ust, da bi si jih lahko privoščile. Raje kupijo letalsko vozovnico in se potepajo po zanimivih krajih. Spominki, na katerih se je prej nabiral prah, so romali v koš za smeti, čevlji z visoko peto so lep spomin na nekdanje čase, in le tu in tam napnejo njihove nožne mišice v dokaz, da bi v njih še vedno lahko plesale in zapeljevale.
Več v Zarji št. 34, 21. 8. 2018.
