Zdravniki so mu dali analgin, nekateri so celo posumili, da si najstnik izmišljuje, ker bi se rad izognil odhodu v šolo. Mama je zaman prosila za dodatne preglede; v takšni negotovosti je minilo skoraj pet mesecev, tumor v možganih pa je počasi rasel.
Čeprav je uradna medicina Tomija zdaj tako rekoč odpisala, mama Lidija Teršek še vedno upa, da bo lahko šla po drugo mnenje v tujino, medtem pa sina vodi na alternativno zdravljenje. Mama samohranilka s tremi sinovi je že zdavnaj izčrpala družinske finančne možnosti, zdaj pa se boji, da bodo morali zaradi dolgov na cesto.
Za štiridesetletno Lidijo Teršek sta dve leti minili v agoniji zaradi sinove bolezni. Čeprav je še vedno polna optimizma, ne ve več, na katera vrata bi še lahko potrkala. Tumor, ki so ga Tomažu pred dvema letoma operirali na desni strani glave, se je zdaj razširil še na levo stran. Leva roka mu je odpovedala, ničesar več ne more prijeti ali obdržati s prsti. Tudi leva noga mu odpoveduje, brez proteze se nanjo ne more zanesljivo opreti, njegova stabilnost je ogrožena, zaradi česar je najpogosteje v invalidskem vozičku.
Lidija ponoči bedi pri sinu, ker ima pogosto predepileptične krče, če pa se razvijejo do napada, mora hitro ukrepati, da ne bi padel in se poškodoval. »Če ponoči spim dve uri, je to zame že veliko. A zdaj ni čas za tarnanje, treba je zbrati vso moč. Vem samo to, da nočem obupati, četudi mi je hematologinja, ki trenutno nadomešča Tomijevega zdravnika, dejala, da bi bilo za vse bolje, če bi se čim prej sprijaznili z neozdravljivostjo bolezni. Bojim se, da bo uradna medicina dvignila roke,« mi šepetaje pove Lidija, da je ne bi slišal Tomi, ki spi v majhni dnevni sobi stisnjen na trosedu, ki se ne da raztegniti, poleg dvoseda, na katerem je ponoči ob njem mama. Soba je skupaj s kuhinjo en prostor, v katerem živijo. Dvosobno stanovanje, ki je v lasti stanovanjskega sklada, pravzaprav del hiše, ki jim pripada, je razdeljeno na tri etaže, saj je Lidija pred dvema letoma, ko je Tomaž zbolel, hitro uredila sobo zanj v mansardi, da bi tam z bratoma bolje in prijetneje okreval. Prej je bil to prostor, poln vlage, a so ga s pomočjo sokrajanov Tomačevega in staršev Tomaževega dekleta preuredili v lepo sobo. Tudi kopalnica je obnovljena, a je v drugem nadstropju, kar pomeni, da je za Tomija zdaj v resnici nedostopna. Če ga hoče mama okopati, ga mora nositi po ozkih stopnicah in seveda vedno prositi za pomoč sosede, prijatelje ali nekdanjega moža, očeta njenih mlajših dveh sinov. Čeprav ne živijo skupaj, so v dobrih odnosih in Lidija pohvali njegovo predanost ne le svojima sinovoma, temveč tudi Tomiju. Poudarja, da je bil zlat človek s pridnimi zlatimi rokami. Žal je tudi njega nesrečni splet okoliščin pahnil v težko psihično in finančno stanje – pred leti je preživel poštni rop, pri čemer je utrpel poškodbe glave, zdaj pa trpi zaradi poststresnega sindroma. Za okrevanje je potreboval mir in čas. Z Lidijo sta se ločila leta 2009, a sta ostala v stikih zaradi otrok.
Tomažev biološki oče je bil del njegovega življenje le tri mesece, potem se je odselil v Švico in si tam ustvaril življenje. Ko je bil sin star štiri leta, se je Lidija drugič poročila, očim ga je sprejel za svojega.
Življenje Lidiji ni prizanašalo: leta 2012 je zgorelo stanovanje, ki ga je imela v najemu, dokazano zaradi napake v električni napeljavi, in je čez noč ostala brez vsega.
Dobrota ljudi prinaša optimizem. Predvsem enajstletni Kristan je zelo navezan na starejšega brata, svojega vzornika, ob mojem prihodu je pospravljal kuhinjo, pred tem je bedel pri spečem bratu, ko se je mama z menoj pogovarjala v sosednjem lokalu. Kljub temu da ji mlajša sinova zelo pomagata, pa noče, da bi izvedela vse podrobnosti o bratovem zdravstvenem stanju. Zaupa mi, da Dominik, zavestno ali ne, pride iz omenjene sobe na podstrešju, kjer so bili fantje skupaj in kjer zdaj prazna postelja zaman čaka Tomija, in se uleže poleg brata. Jutro dočakata objeta.
Dominik mi pokaže, kako na vrtu betonirajo del travnate površine, da bi se lahko Tomi vozil z vozičkom in prišel do boksa, v katerem je njegov štirinožni prijatelj, ki mu v bolezni pomeni veliko podporo in je njegov ljubljenček.
Povedati je seveda treba, da Tomija drži pokonci še ena ljubezen, njegova Mia, ki jo je spoznal pri štirinajstih letih v poletni koloniji v organizaciji Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje in mu vedno stoji ob strani. Tako kot njeni starši, ki so vedno pripravljeni pomagati in ki so bili pravzaprav priča njegovemu prvemu epileptičnemu napadu. Takrat se je agonija začela.
Od 18. junija letos obiskuje Tomi alternativnega zdravilca, štiri dni na mesec, osem terapij, dve na dan, kar stane 500 evrov. Prepričani so, da mu te terapije lajšajo tegobe, tudi prsti na rokah mu potem bolje služijo, opazno je, da ga vsakič navdihnejo z optimizmom in voljo.
Vinjen ali bolan? »Tomi se je našel v športu in je bil v tem uspešen. Januarja 2016 so se začeli hudi glavoboli. Klicala sem in spraševala, ali in kam ga lahko pripeljem, a so mi dejali, da ima najbrž migrene, naj mu dam analgin in po potrebi še lekadol. Hudi glavoboli so se stopnjevali, zdravila niso pomagala, a je kljub temu hotel hoditi v šolo. Nato so nas poklicali, češ da je otrok vinjen med poukom, bil pa je čisto iz sebe zaradi bolečin in preveč protibolečinskih tablet. Takrat se je dogajalo, da je z glavo tolkel v zid, ker ni več vedel, kaj naj stori. Veliko je spal, nekoč ga je na končni postaji avtobusa našel sosed in ga pripeljal, saj Tomi ni vedel zase. Vid mu je pešal, težko je prenašal svetlobo,« pripoveduje mama Lidija.
Neko noč na začetku maja, ko je prespal pri svoji deklici, se je sesul. Njeni starši so poklicali rešilno vozilo, a ker je mladoleten, ga niso hoteli odpeljati brez maminega dovoljenja, pa tudi sicer zaradi glavobola da ne pošiljajo rešilca. Ker je bila takrat sama hospitalizirana po posegu zaradi krčnih žil na kliničnem centru, ga je šel iskat njen bivši mož in ga odpeljal na urgenco. Poslali so ga na infekcijsko kliniko, ker jih je zmotila blago povišana telesna temperatura. Opravili so nekaj preiskav in ugotovili, da je vse v redu.
»V nedeljo sem ga končno obiskala, v sobi je bil sam s hudimi glavoboli, prosila sem za pregled glave, a so mi dejali, da nimajo prostih naprav takrat, ko si to zaželimo starši, ampak ko pride na vrsto. Prihodnji dan so ga poslali domov, ker ima pač migrene. Na podlagi česa so brez posnetka glave ugotovili, da gre za migrene, še danes ne vem. Po tednu počitka naj gre v šolo, so še dodali. Glavoboli so se nadaljevali, protibolečinske tablete niso zalegle. Petindvajsetega maja so končno naredili CT glave in poklicali, naj Tomaža takoj pripeljem na kliniko, ker so odkrili spremembo na možganih. Čakala naju je napotnica za nevrokirurgijo, kjer bodo naredili magnetno resonanco. Takrat je bil že skoraj slep, pod nujno so mu začeli dajati zdravila, da bi zmanjšali tumorsko oteklino v možganih in njen pritisk, ki je povzročal hude bolečine. Sledil je posvet z nevrokirurgom, dva dni pozneje je bil operiran. Nato pa obsevanja, zdravljenje s kemoterapijo … Kljub vsemu je moj sin uspešno končal šolo, teden dni po operaciji se je hotel vrniti in končati razred.«
Bolezen se je vrnila. Kemoterapija – tablete je prejemal po blokih – je trajala do aprila letos. Fizično je bil videti dobro natanko dve leti, 25. maja letos pa je imel Tomaž hud epileptični napad, doma na dvorišču je padel ter si poškodoval obraz in roko. Da je na urgenci, so obvestili njegovega hematologa, na čigar pobudo so ga premestili na pediatrično kliniko, kjer so ugotovili, da ima tri večje tumorje, tokrat na levi strani glave.
»Zdravniški konzilij je razmišljal o smiselnosti operacije, kirurg pa je po premisleku povedal, da si je ne bi upal opraviti, ker je poseg preveč tvegan, in da lahko začnejo samo preprečevati nadaljnjo rast tumorja. V tem času je Tomažu odpovedala leva roka. Znova so mu začeli dajati biološka zdravila oziroma kemoterapijo, dobil je tudi zdravilo proti epileptičnim napadom.«
V tem času predane skrbi za bolnega Tomaža je Lidija zapustila službo in si prav tako predano prizadevala za mlajša sinova, enajstletnega Kristana, ki je naglušen, in leto mlajšega Dominika, ki je avtističen. Da se ji svet ne bi popolnoma podrl, so ji pomagali na Zvezi prijateljev mladine Moste - Polje, za nesebično podporo je neskončno hvaležna gospe Aniti Ogulin, ki zna prisluhniti človeku, ko res potrebuje pomoč in so mu jo že marsikje odklonili. Otroke so pošiljali na počitnice in pomagali.
Več v Zarji št. 34, 21. 8. 2018.
