Vrtnarjenje in gojenje zelišč, izdelovanje naravne kozmetike in mil, skrb za ribnik in dve kokoški – le kdo bi si mislil, da se vse to lahko dogaja v vrtcu! In otroci neizmerno uživajo.

Na Vrhniki deluje prvi javni vrtec, ki ima na dvorišču tudi kokoši! Sliši se nenavadno, a z nekaj pojasnili, ki so nam jih dale vzgojiteljice in drugi sogovorniki, predvsem pa kar otroci sami, se je vse povezalo v čudovito izkušnjo, ki bo v prihodnje zagotovo navdušila še katerega od vrtcev.

Seveda ne gre za kokošjo farmo, temveč le za kokošji par. Njemu, petelinu, je ime Reno, njej, kokoški, pa Iza. Imeni sta dobila na internem natečaju med otroki v vrtcu, ki so najprej dali predloge, nato pa še izbrali ime. Na livadi imata svoj premični in lepo okrašen kokošnjak. Navadila sta se na otroke, čeprav ob njih kdaj potrebujeta nekaj potrpežljivosti; in otroci so se navadili, da je za kokoški treba skrbeti.

Lisice in druge živali niso le v zgodbicah. Minilo je drugo šolsko leto, odkar so se v vrtcu odločili, da bodo dali pouku na prostem večji poudarek. Leta 2016 sta se vzgojiteljici Ela Rijavec in Anja Petelin udeležili permakulturne delavnice o pouku na prostem. Kot pravita danes, so v vrtcu na tak način že prej delali celo vrsto stvari in poznali te vrednote, a jih niso ozavestili. Zdaj je to postal del njihovega načrtovanja vsakdanjega dela.

Ela Rijavec: »Danes ugotavljamo, da je tak pouk mnogo lažje izpeljati. Nismo omejeni s šolskim urnikom. Sproti se prilagajamo temu, kar otroci potrebujejo in kar jih zanima. Vsa področja se povezujejo: razvijajo empatijo, spoznavajo naravo, ugotavljamo, kaj nam je skupnega. In živali ne živijo le v zgodbicah, ampak kar na dvorišču.«

Ribnik in kokošnjak. To je bilo najbolje videti na sončen dan, na vrtu ob zgradbi vrtca. Otroci so bili na livadi sproščeni in so nam hiteli pripovedovati vse o kokošjem paru. Tudi to, da so prej imeli drug kokošji par, ki pa ga je odnesla lisica, ki je prišla iz bližnje gošče. Skoraj detektivsko pokažejo mesto, kjer bi se lisica najbrž lahko prikradla skozi luknjo v ogradi. Tako je pač v naravi, povedo. Zdaj imajo nov kokošji par in drug z drugim so enako zadovoljni kot prej. In če kokoška znese jajce? »Naredimo lahko palačinke!«

Kokošnjak so naredili dijaki Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna, otroci pa so ga obarvali in okrasili. Podoben je premični hišici, ki jo je zlahka premestiti, ko zmanjka trave na enem mestu. Otroci pokažejo še ribnik, v katerem se oglašajo žabe, in nekaj fantov sproščeno zabrede v vodo za njimi. Sredi vrta je skalnjak s številnimi zelišči. Nekaj je trajnic, enoletne rastline so jim podarile okoliške vrtnarije, da so jih otroci lahko posadili in jih opazujejo. Na robu vrta je kompostnik, kamor odnašajo odpadke. Dva dečka sta natančno opisala, kaj se z njimi zgodi in kako bodo kompost naslednje leto uporabili.

Zadovoljni starši. Ni težko razumeti, da so otroci zadovoljni. Iz prakse številne vzgojiteljice vedo, da lahko nekateri starši otežijo delo s svojimi dvomi in pripombami. Kako torej pomiriti starše in jim razložiti, da si bo otrok morda ob ribniku zmočil hlače, a to ni katastrofa? Anja Petelin: »Zelo pomembno je, da jim že na prvem sestanku predstavimo naš način dela. Povemo jim, da je poudarek na preživljanju časa na vrtu, ob ribniku, na travi in v gozdu. Tudi osebno se pogovorimo s starši in jim povemo, da so otroci in obleke pralni in da nikomur ne bo nič hudega. Seveda skrbimo za higieno. Pred kosilom si umivamo roke in pazimo, da je vse v redu. Želimo si, da bi otroci spet doživeli nekaj, kar je včasih bilo povsem običajno: tekanje po travi, igranje ob ribniku, doživljanje in opazovanje narave. Ena od mamic je povedala, da je zelo hvaležna, ker je njen otrok lahko doživel, kako lepo je lahko v vrtcu. Res je pomembno predvsem to, kako naše delo predstavimo staršem in kako pomembne so neposredne izkušnje, vrednote in spoznavanje narave za otroka.«

Več v Zarji št. 33, 14. 8. 2018.