Najprej v prvi vrsti moški gostje, največkrat šarmantni gospodje. Zelo premišljena garderoba, recimo temu garderoba na Mišin način: zelo poudarjen, za koga, ne zame, morda preveč poudarjen nakit, ki včasih nekoliko spominja na Mančinega, in za moj okus dejansko pretežka šminka. Preveč mejkapa, ki ga toliko poleg tega sploh ne potrebuje. Posebej sem to opazila pri zadnjem pogovoru, pri vsaj zame doslej najbolj osupljivem Mišinem srečanju s kakim gostom, ki je bil morda tudi ponovitev, a je to povsem irelevantno. Miša se na kamero vselej temeljito pripravi. Najbrž je bilo to zaradi narave stvari, se pravi izbranca, vražje težko zlasti pri nogometnem čveku z Zlatkom Zahovićem, ki ga ni treba posebej predstavljati niti enemu bralcu, in se ve, zakaj. Izbor svetovnega žogobrca Zahovića je bil seveda sijajna in nenavadna domislica in takole v dvoje v studiu sta učinkovala stoodstotno. Bravo, v prvi vrsti, za izbor gosta.
Miša je legenda in faca, ampak legenda in faca je tudi Zahović in me je v Mišini recepturi tako rekoč navdušil. Bil ni niti za pičico manj intelektualen kot sogovornica, pariral ji je stoodstotno in samoumevno in vrgel me je na rit. Rade volje je privolil v slačenje, ki mu ga je uprizorila Miša, in se je slekel suvereno, ležerno in samoumevno. In nobel, če v tem kontekstu to besedo sploh lahko uporabim. Nobena sveža resnica, ki jo je povedal v kamero, ni bila videti kot nekakšen pogum ali celo zadrega in tudi nad včasih načeloma neprijetnim zasliševanjem, denimo, koliko denarja ima prihranjenega, ni okolišil. No, kake konkretne številke seveda nismo slišali, ampak, je rekel, o stotinah milijonov prihrankov seveda sploh ni govora. To je absurd. Bilo je tudi edinkrat, ko je sicer lagodno pripovedovanje zdrknilo v nekakšno miniaturno čustvenost. Edinkrat.
Posebna pikanterija pogovora je bila nekakšna erotičnost, ki je ves čas pogovora otipljivo lebdela v zraku in jo je proizvajala zlasti elektrarna po imenu Miša Molk. Čeprav se Zlatko niti enkrat ni vključil v Mišino erotično poplesovanje in je v tem pogledu učinkoval sicer spoštljivo, a presenetljivo hladno samonadzorovano, mu je Miša uprizorila velemojstrsko predstavo sicer tudi skrbno samonadzorovane, a nedvoumne atmosfere zapeljevanja. Zelo subtilnega, zelo zadrževanega, a tako rekoč otipljivega zapeljevanja. Miša zna to velemojstrsko. Ubogi moški, ki si jih je v življenju v tem pogledu vzela na piko. Imeli niso niti najmanjše šanse preživetja, vsaj jaz sem med oddajo večkrat pomislila na to: niti najmanjše šanse. Kako je v resnici preživel Zahović, pa ne vem.
Bil je skratka, sijajen pogovor, ki sem ga z zadržanim dihom uživala od prve do zadnje sekunde oddaje, eden najbolj zanimivih in izzivalnih te sorte, kar sem jih kadarkoli gledala na nacionalki.
Zdaj bi morala k že pred tednom napovedani novi elektrarni: k sestavljanju nove slovenske vlade. Pa se mi nekako ne da, slabe volje sem že v hipu, ko pomislim na to nezdravo in za narod žaljivo zajebancijo raznih že dobro poznanih političnih egov; še najbolj brez slabosti v želodcu pravzaprav prenašam sestavljavca burke, že skoraj mučenika Šarca. Kdo ve, kolikokrat se je Kamničan zadnje čase v osami že bridko zjokal, da se je v te muke sploh kdaj podal, ampak kar si je skuhal, mora pač pojesti: ni milosti. Slovenska politična elita počasi postaja takšna nebeška mizerija, da si je, ne glede na to, da smo tudi Slovenci vredni svojega denarja, pač ne zaslužimo. Trenutno sem najbolj gorka Levici. Ta sicer navzven uporablja čisto spodoben politični jezik, ki je za tako rekoč mularijo pravzaprav dovolj vešč in všečen, ampak čisto nič boljši niso od drugih, pri katerih mi gre, mimogrede, že nekaj časa najbolj na živce Cerar. Človek se potihoma oklepa oblasti tako za vsako ceno, da mi je dostikrat mučno. Pa sem, da se razumemo, spočetka od njega kar dosti pričakovala. Izvolite si zdaj za pokušnjo ogledati le, kakšno slovensko zdravstvo je pustil za sabo, da resorja okolje in prostor in katastrofe slovenskih smetišč rajši ne omenjam. Naši Levi so očitno tipični salonski levičarji, pa doslej nisem niti slutila, kako po salonu dejansko dišijo, menda ščitijo proletarsko pozicijo in podobno, v resnici pa se gredo svojo egoistično specifično izsiljevalsko volilno igrico, ki nacionalnih interesov, prihodnosti Slovenije, tak je moj vtis, sploh ne šljivi in so ji krči Slovenije, ki se naglo pogreza v periferijo Evrope, zadnja briga. Zanima jih izključno lastni politični balet, kjer jim je nekaj talenta seveda treba priznati. Ne, Slovenci, kot rečeno, vredni svojega denarja, si takšne mizerije svojega političnega razreda ne zaslužijo več. Strah me je, kam se v resnici vse to kotali. Če pa želite kako jalovo tolažbo, izvolite opazovati, kakšno nevarno sovraštvo se zadnji čas spet plete med Hrvaško in Srbijo: tako rekoč na robu nove vojne. Med drugim.
Ampak jeza se žal še dolgo ne bo polegla. Skoraj podivjala sem oni dan, ko so preiskovalci pritovorili na sodišče skoraj vagon obtožujočega gradiva na področju zdravstvene korupcije. Obtoženi pušeljc lumpov iz vseh sfer, povezanih z zdravstvom, ne samo zdravnikov, seveda nikoli ne bo doživel sojenja in obsodb: za to bo obvezno zmanjkalo časa, že zaradi zastaralnih rokov. To je bil v resnici pesek v oči in bil je krasen primer odgovora na vprašanje, kako to, da se v Sloveniji na rovaš že dodobra razraščenega kriminala tako rekoč nikoli ne premakne nič. Se sploh ne more, zadaj je sistem, ki ga končno že precej razumem.
Več v Zarji št. 33, 14. 8. 2018.
