Vse kaže, da se je papež Frančišek odločil prekiniti to nedopustno norčevanje iz vere in odpraviti komercialni kič, ki se v enem od največjih romarskih središč na svetu razraščata že 37 let. Vatikan namerava v prihodnje kar sam upravljati međugorsko pastoralno dejavnost. Romanj naj ne bi prepovedali, saj se tudi Cerkev ni pripravljena odreči 90 milijonom evrov, kolikor se jih vsako leto obrne na tem koščku hercegovskega krasa.
Marija se je prikazala vsaj 47.000-krat. Papež Frančišek zna biti duhovit, in to celo takrat, ko govori o stvareh, ki ga jezijo. Tako je lani ob govoricah, češ da se Marija v Međugorju pojavlja vsak dan okoli petih popoldne in da v veselje romarjev, ki morajo dan prej napovedati svoj obisk, vsakič »dela« kakšne pol ure, dejal: »Gospa ni poštarica, da bi ob točno napovedanem času prinašala sporočila.«
Mostarski škof Ratko Perić, ki se bo prihodnje leto upokojil, že ves čas trdi, da so Marijina prikazovanja, ki naj bi jih bilo do zdaj najmanj 47.000, čista izmišljotina. Ali jih bo za takšna opredelil tudi Vatikan, se bo najbrž pokazalo šele prihodnje leto. Lahko se zgodi, da bo Vatikan ločil romarsko središče od mostarske nadškofije, ki se že od nekdaj ograjuje od međugorskih čudežev.
Sicer pa ni nobenega dvoma o tem, da je romarsko središče, ki ga v Vatikanu niso nikoli priznali, postalo območje »svetega biznisa«. Papež Frančišek je poudaril, da se tukaj pretaka umazan denar in da se v tem delu hercegovskega krasa že 37 let razraščata nedopustno norčevanje iz vere in neverjetni komercialni kič.
Stvari so se izmaknile nadzoru. Tako imenovani verski Las Vegas je v vasici sredi kamnite divjine vzklil na podlagi izjave otrok – poimenovali so jih vidci oziroma vidkinje –, da se jim je prikazala Marija. Hercegovska trgovska žilica je prepoznala dobro poslovno idejo, okoli katere se kljub zadržanosti Vatikana zadnjih trideset let povprečno obrne okoli 90 milijonov na leto.
S tem ko se tukaj domnevno prodaja duhovnost, so se tukajšnji prebivalci izgubili v materializmu verskega turizma, hkrati pa tudi zelo obogateli: kot gobe po dežju tu že leta rasejo nove hiše, vile in hoteli, od katerih jih je bilo več kot polovica zgrajenih brez potrebnih dovoljenj in soglasij. Vsa ta leta vlada tu siva ekonomija, delavci so neprijavljeni, plače se dajejo na roko, občini ne plačujejo turistične takse, nič se ne vlaga v nadaljnji razvoj kraja … Vodovodno omrežje in kanalizacija nista kos silnemu navalu obiskovalcev, ulice so v izredno slabem stanju, v kraju se ves čas ubadajo s pomanjkanjem parkirnih mest, varnost gostov pa je na zelo nizki ravni, saj na območja, ki jih vse leto obiskujejo množice, zelo radi prihajajo tudi žeparji. Gospodarski kaos je že zdaj na široko odprl vrata tako kriminalu kot korupciji.
Da se je dogajanje izmaknilo nadzoru, je bilo jasno že lani, ko je papež – ki se je očitno naveličal međugorskega neskladja s katoliško dogmo, zdaj pa tu domnevno deluje še neapeljska mafija – v Međugorje poslal preverjenega moža, enega redkih ljudi, ki ima dostop do vatikanskih arhivov, nekdanjega poljskega nadškofa Henrika Hoserja. Ta naj bi prevzel nadzor nad župnijo in tamkajšnjimi duhovniki.
Hoser je hitro in odločno povedal, da poteka v Međugorju bitka med dobrim in zlim, še posebno zaskrbljenost mu je zbudil sum, da vladajo nad tem domnevno svetim krajem demonske sile mafije. Hoser v Međugorje ni prišel zato, da bi raziskoval Marijina prikazovanja, temveč zato, da to župnijo vrne pod nadzor Vatikana. Papež je namreč med drugim poudaril, da je te stvari treba urediti, ker si romarji, ki obiskujejo Marijine kraje – Međugorje na leto obišče več kot 2,5 milijona romarjev –, zaslužijo duhovno skrb in podporo.
Sejem kiča. Tako kot vse leto tudi v teh vročih dneh ljudje molijo pred kipom Gospe, obiskujejo cerkev, zrejo v šest metrov visok kip Jezusa, ki toči skrivnostne solze, molijo za ozdravitev, za boljše življenje … Menda je ljudi nekoliko manj kot v prejšnjih letih, a to menda ni posledica nadzora iz Vatikana, temveč gre bolj za posledico neznosnih 40 stopinj Celzija, kolikor jih izžareva razbeljeno hercegovsko kamenje, se tolažijo prebivalci.
O manjšem obisku priča tudi število razdeljenih hostij. Leta 2015 so jih razdelili 1.800.400, lani pa le 1.656.800, torej skoraj 150.000 manj.
Prodajalci spominkov zaradi nekoliko krajših vrst kupcev pravijo, da niso zaskrbljeni, saj povprečje vsako leto popravi letos že 29. Mladifest, mednarodni festival mladih, na katerega pridejo gostje z vsega sveta. Lani jih je bilo v enem tednu 50.000, spremljalo pa jih je 700 duhovnikov. Tudi ferragosto je dobrodošel, saj naplavi sem množico Italijanov, ki so od nekdaj najštevilnejši obiskovalci. Sicer pa statistični podatki kažejo, da Međugorje obišče, tukaj dela ali živi po 90.000 ljudi na dan. Med sedmo in deveto uro zjutraj se vanj pomika reka avtomobilov in avtobusov. Kraj ima še vedno status krajevne skupnosti, čeprav je eno večjih in seveda najbogatejših hercegovskih mest. Temu, da bi Međugorje postalo občina, odločno nasprotuje občina Čitluk, ki ji finančno nadvse ustreza, da je romarsko mesto še vedno njen del.
Prodajalne s spominki ponujajo vse, kar si je mogoče zamisliti s podobo Matere božje: medaljone, rožne vence, fotografije, knjige, kipe iz vseh mogočih materialov, zapestnice in igračke, prodajajo tudi kamenje z griča, kjer se je prikazala Marija, in celo Marijino žganje, vino in pivo. Prodaja pa se tudi vse mogoče, kar nima nikakršne zveze s svetim krajem, kič, ki ga je sicer mogoče videti na stojnicah vseh balkanskih sejmov.
Več v Zarji št. 33, 14. 8. 2018.
