Če se zgodi to, kar se je glavni junakinji knjige, da jo moški, s katerim je nepričakovano preživela najlepši, najiskrenejši, najbolj s pristnimi čustvi nabit teden svojega življenja, je silovito težko. Junakinjo Saro je dejstvo, da je ne bo več poklical, pahnilo na rob in še čez. Moški, na katerem je ni prav nič zmotilo. Moški, kakršna se je ona učila biti, on pa je bil tak že po naravi. Moški, ob katerem je imela občutek, da ga pozna že leta, da ju je nekdo določil za par že veliko pred tem, ko sta se spoznala. On, ob katerem se ji je čez noč vse obrnilo na glavo. In njemu, vsaj tako ji je govoril. In ona je preprosto vedela, da misli resno. Vedela je, čeprav sta se poznala tako kratek čas, da je to tisto pravo, da tega ne moreta izpustiti, da si morata dati priložnost za kaj več. Glavna junakinja je imela za sabo 17-letni zakon s človekom, s katerim se je naučila živeti. Za sabo je imela hudo preizkušnjo, družinsko tragedijo, pred katero je pobegnila v veliko mesto na drug konec sveta in tam se je vživela v novo vlogo. Da je preživela. A živeti je spet začela, ko ga je nepričakovano srečala na travniku, na katerem je preživela otroštvo. Njega, s katerim je preživela natanko sedem dni. Zakaj je ni poklical, je vprašanje, s katerim se junakinja ubada prvih dvesto strani knjige. »Vse bi dal, da bi ugotovil, kdo si, preden je bilo prepozno,« nekje proti koncu druge tretjine reče on, Eddie, potem ko že poznata razloge, zakaj se je umaknil, zakaj ni odgovarjal na njena sporočila, na njene klice, ker si ni znal predstavljati, kaj bi ji odgovoril, kaj bi ji napisal, vendar jih je znova in znova prebiral, hrepenel po njih, a ona tega ni vedela. Iskala je stik. Pahnilo jo je v norost. Ob njem, človeku, s katerim je preživela le sedem dni, se je spomnila same sebe. On je bil ta, ki mu je dala priložnost, da jo do konca spozna, z vseh strani, tudi takih, ki jih drugim ne kaže. Skoraj do konca. Tistega ključnega mu ni povedala, a je izvedel nekaj minut po tistem, ko sta se začasno razšla. Tedaj sta mislila, da za zelo kratek čas. Znova in znova se je spominjala tistih sedem dni, medtem ko počasi, stran za stranjo začnemo odkrivati prepletenost njegove in njene družine. Močan lik nesrečne mame prepreči sinu, da bi zmogel svojo pot, a ljubezen do prepovedane ženske je močnejša. Neprespane noči, tisoči pogledov na telefonski ekran, ali je poklical, nepremišljena dejanja, večno premlevanje, kaj je storila narobe, glavno junakinjo Saro iz prištevne, sposobne ženske blizu štiridesetih pahnejo na raven sedemletnega otroka, ki ne more obvladovati svojih čustev: »Zakaj nihče ne pove, da zlomljeno srce ni samo pesniška prispodoba?« Po sedmih dneh, ko sta si rekla zbogom, sta bila že neločljivo povezana, in od tedaj se je za oba, za vsakega posebej, začela bitka in iskanje vprašanja na odgovor, kako nekoga nehaš na silo ljubiti. Kako to narediš? Odgovora na to vprašanje v knjigi ne dobimo, dobimo pa 350 strani napetega počitniškega branja. In če želimo, kar nekaj spoznanj, do katerih se proti koncu dokoplje tudi Eddie, moški pri štiridesetih, ki je ves čas pod močnim vplivom svoje mame. On je tisti, ki reče ženski, da jo je vzljubil prvi hip, a po sedmih dneh zavrže zaradi naknadne novice. »Tistega dne, ko sva se spoznala, sem ji rekel, da imamo vsi možnost izbire. Da nismo žrtve svojega življenja. Da lahko izberemo pot do sreče. Pa sem se kljub temu odločil, da ne bom srečen.« Obrnil ji je hrbet. Zakaj?
Anketa:
Predstavljajte si, kaj bi storile, če bi po sedmih dneh, preživetih z moškim, ob katerem ste prepričane, da je to moški vašega življenja, vaša sorodna duša, ta izginil. Za sabo bi zabrisal vse sledi. Vsi naokoli bi vam govorili, pozabite ga, fičfiriča, vendar bi vi vedeli, da je bilo med vama tisto nekaj, kar ste iskali vse življenje? Pet Slovenk različnih poklicev smo vprašali, kako bi se odzvale v taki situaciji?
Mateja Vavtar, intuitivna svetovalka
»V moje življenje je vstopil tak moški, ki je zamajal moje vesolje, me držal v rokah, izpovedoval ljubezen in z mano pel v postelji. Po spoznanju, da je on pravi, je tudi izginil iz mojega življenja. Po dolgih tridesetih letih preizkušanj, učenja in odpuščanja je na koncu edino spoznanje – neizmerna hvaležnost, da je bil in da je dal največ, kar je lahko. Če bi lahko, bi teh 30 let vmes drugače zastavila in mu takoj na začetku povedala: Hvala, ljubezen, da si, in srečno nekje nekoč spet v vesolju.«
Špela Gornik, seksualna terapevtka
»Zdaj, pri 36 letih, bi si rekla, da ne ve, kaj zamuja. Potem bi objela čustva, ki se porajajo znotraj mene, in jih ločila od zgodbe, ki sem si jo napletla v glavi. Energijo, ki bi se porodila ob tem, bi uporabila za kaj družbeno koristnega. Pri 19 letih sem v podobni situaciji za precej časa izgubila vero v življenje, razmišljala sem celo o samomoru. Danes vem, da je ljubezen nekaj popolnoma drugega, kot je zaljubljenost. Ne bojim se ne enega ne drugega. Zaljubljenost je droga, ljubezen medicina.«
Več v Zarji št. 32, 7. 8. 2018.
