Gobe lahko služijo kot odstranjevalci škodljivih odpadkov, kot izolacija, zavirajo viruse kot na primer herpes in glivice ter pomagajo dementnim ljudem oziroma tistim, ki zanje skrbijo. Janez Gorenšek, poznavalec gobjega sveta, odpira nov pogled nanj.
»Že 17 let se ukvarjam s proučevanjem, izolacijo in razvojem tehnik gojenja višjih gliv. To so vse glive, ki naredijo trosnjak. Nižja gliva pa je recimo zidna plesen. Višje glive so ene pomembnejših organizmov v naravi, ker razgrajujejo organske snovi, napravijo jih dostopne drugim organizmom. Brez njih življenja, kot ga poznamo, ne bi bilo,« razlaga Janez Gorenšek, ki smo ga obiskali na njegovem domu v Celju, in nadaljuje: »Glive so vsepovsod. Razen morda v puščavi. Sicer pa sestavljajo kakšnih 25 odstotkov biomase našega planeta. To velja za vse glive, mikorizne in višje glive. Mikorizne so tiste, ki so v povezavi z rastlinami. Saprofitne glive (gniloživke) pa so tiste, ki razgrajujejo organske snovi. Vedno najdejo drevo, ki je šibkejše, in ga pokončajo. S tem povzročajo gospodarsko škodo, vendar je naravni zakon tak, da šibkejši organizem odmre in naredi prostor močnejšemu. To je nujni proces samoobnavljanja narave.«
Kaj vse zmorejo? Najbolj ga zanimajo glive, ki vsebujejo farmakološko zanimive snovi, ki lahko pomagajo pri tegobah ljudi in živali. Znanja o glivah in njihovi uporabi je pri nas zelo malo. Tudi formalne izobrazbe s tega področja ni mogoče dobiti, mikologija je izredno zapostavljeno področje. Janez Gorenšek pravi, da je samouk, a ima nekaj medicinske izobrazbe (zdravstveni tehnik), potem je postal biosistemski inženir, nato se je lotil magisterija o varnosti hrane v prehranski verigi. Obenem se trenutno ukvarja z organizacijo posebnega laboratorija, v katerem bo zbirka gospodarsko pomembnih organizmov za industrijske namene kot na primer za nadomestilo kemikalij, izolacijo encimov, proizvodnjo hrane. »Pomembno je, da bo večina teh organizmov avtohtonih, naših, da jih ohranimo za naslednje generacije. Morda je to utopična ideja. A stvari se ves čas spreminjajo. Lahko se zgodi, da kar naenkrat ne bo hrane, vendar imamo možnost, da s temi viri zelo hitro pridemo do nove, in to zelo kakovostne. V srednji šoli so me učili, da so gobe samo začimba. Vendar imajo do 30 odstotkov zelo kakovostnih beljakovin, ki so popoln nadomestek živalskih. Presegajo standarde za proteine, ki jih je Svetovna zdravstvena organizacija določila, da zagotavljajo zdrav razvoj,« pravi sogovornik.
Vzgoja gob ni čisto preprosta. Teoretično gobe lahko vzgojijo (v ekipi so ekonomisti, farmacevti, strokovnjaki za trženje in tudi tuji eksperti, ki sodelujejo v projektu). Teoretično hektar površine na leto prinese 800 ton. »Vse to lahko naredimo iz lesa, sekancev, žaganja, slame – to je manj vreden les, grmovje, tisto, česar imamo več kot dovolj. Les zmeljejo in mu dodajo na primer otrobe, naredijo primeren substrat, zmešajo, sterilizirajo v sterilizatorjih ter nacepijo z miceliji izbrane vrste. Večina vrst je lastnih, ki jih izolirajo in razvijajo sami. Postopki izolacije niso raketna znanost, je pa potrebnega kar nekaj specifičnega znanja. Tkivo trosnjaka ali spore se prenese v selektivni medij v sterilnih razmerah. Ko začne rasti, se prečiščuje z vsakim prenosom, da dobimo čisto kulturo gobe. To shranimo v primernem okolju in jo obnavljamo,« razlaga Janez Gorenšek.
Projekt je postal kompleksen in je zastavljen tako, da bi iz gob lahko delali komponente za farmacevtsko, kozmetično in živilsko industrijo. Druga dejavnost je razvoj novih tehnologij uporabe in izolacij.
Vzporedno bodo naredili regijski center za proizvodnjo micelija in substratov, ki bo vključeval kooperantski sistem, kar pomeni, da bi lahko imele manjše kmetije dopolnilno dejavnost, pomembno za njihov obstoj. Vse te proizvodne enote (gobarne) bodo energetsko in okoljsko zelo učinkovite. Iz centra bodo kooperanti dobivali micelije, substrate in vse, kar je za gojenje gob treba, zagotovljen bo tudi odkup gob, ki bodo surovine za nadaljnje produkte, ki so že razviti in po katerih je dovolj povpraševanja. Center – laboratorij za infrastrukturno – počasi postavljajo in urejajo. S projektom javno-zasebnega partnerstva so dobili stavbo opustele osnovne šole Reka v občini Laško. Janez Gorenšek je županu Francu Zdolšku in občinskemu svetu predstavil projekt ter na podlagi javnega razpisa prejel stavbo za petnajstletno uporabo. Stavba stoji v zelenem, čistem in mirnem okolju. Čisto okolje je namreč za tak projekt bistvenega pomena. Poleg tega ima laška občina najčistejšo vodo v Sloveniji. Nedaleč stran pa je še družinska kmetija, ki jo bodo tudi uporabljali kot model razvoja dejavnosti.
Gobe razgradijo škodljive snovi. To je nekakšen pilotni projekt, ki ga bo mogoče prenašati tudi v druge države, sistem, ki bo imel javno funkcijo. Financiral se bo sam. Gojili pa bodo gobe oziroma glive, po katerih bo povpraševanje. To ne pomeni samo za prehrano, prehranska dopolnila in kozmetiko, marveč tudi v gospodarstvu in za ekologijo. V naši državi imamo veliko onesnaženih površin, kamor so podjetja odlagala gudron, stranski produkt v naftni industriji. Ta snov je naložena po poljih, ki so vodonosna. Namesto da bi to škodljivo nesnago vozili sežigat v tujino, kar je tudi zelo drago, bi lahko naredili skupni projekt (prav bi bilo, da bi sodelovali tisti, ki so onesnaževali), pri katerem bi ljudje dobili službe. Tehnologijo za razgradnjo škodljivih snovi s pomočjo gob pa bi lahko prodajali tudi v tujino. V pravilnem razmerju substratov bi namreč gobe te odpadne snovi použile in jih razgradile. Posebne vrste gob so sposobne razgrajevati tudi številne toksine, ki so v zemlji. Tako bi jih lahko uporabili za izboljšanje kakovosti zemlje, ki so jo v preteklosti obdelovali s pesticidi in vsebujejo težke kovine. Problem je samo, če so pesticidi že v podtalnici. To je potem težko očistiti. Gobe so lahko tudi dobro dopolnilo čistilnim napravam. Janez Gorenšek sodeluje v projektih, kako z uporabo gob razgraditi sintetična barvila.
Velika uporabna vrednost. Gobe so torej zelo zanimivi organizmi, ki imajo veliko uporabno vrednost. Niso samo za to, da jih spečemo in pojemo, in niso samo jurčki in lisičke, ki jih pozna največ ljudi. Težko si je predstavljati, da lahko lesne glive, ki rastejo na deblih dreves, uporablja kozmetična industrija. Vsebujejo namreč zelo kompleksne molekule, ki jih na poseben način dobijo iz gob. Te snovi potem lahko dajo na kožo, na rane, pekočo razjedo herpesa, glivice in bodo pripomogle k hitremu izboljšanju stanja. V tradicionalni kitajski medicini, ki ima najdaljšo zgodovino, so gobe pravi sveti gral. Znano je njihovo delovanje na dolgoživost, mladostni videz. Snovi v ganodermi, ki je zdaj znana tudi pri nas, delujejo kot naravni botoks. Sposobne so zmanjšati ali povečati vnetni proces, kar je pač treba. Vsebujejo melaninske komplekse in varujejo pred poškodbami kože zaradi sončenja. Veliko snovi, ki jih vsebujejo gobe, je še neraziskanih, tudi nam neznanih, je pa tehnologija odkrivanja vsak dan boljša. Delujejo regeneracijsko na številnih področjih.
Vsaka goba je edinstvena. Zato je treba iz narave dobiti čim več vzorcev, jih analizirati in ugotoviti njihov geno- in kemotip, torej, kaj te snovi vsebujejo in kako učinkujejo. Gotovo bo vse ljudi zanimalo, ali je mogoče vzgojiti čisto vsako gobo. Janez Gorenšek pravi, da ne – veliko jih je zelo posebnih in jih je težko izolirati. Če se osredotočimo na saprofite, se da vzgojiti kar precej vrst. Jurček pa je mikorizna gliva, živi v sožitju z gostiteljem, kar pomeni, da potrebuje gostitelja (drevo). Morda bi se dalo s kakšnim posebnim in zahtevnim postopkom vzgojiti tudi to priljubljeno gobo. »Nemci so sicer pred leti to že naredili, vendar je bil postopek tako drag, da se to ne izplača. Bolje je iti v gozd. Da se pa napraviti mikoriziran gozd, predvsem za gomoljike pa tudi gobane, ki bo rodil nekatere vrste gob čez več let.
»Na Finskem, na primer, je jurčkov ogromno, ker jih tam ne nabirajo in ne jedo. Tujci jih hodijo nabirat, Italijani imajo tam parkirane kar hladilnike, imajo svoje odkupne centre, kjer lahko kupiš kilogram očiščenih prvovrstnih jurčkov za en evro. Lahko pa človek sam pomaga, da so gobe v okolju bolj prisotne, tako da jih pusti, tudi če jih pozna,« razlaga Janez Gorenšek. Pravi, da ga ljudje čudno gledajo, ko pove, da pusti v gozdu tudi jurčka. Ne samo, kadar je star, nagnit ali črviv, ampak tudi zdravega, mladega. Pojasnjuje, da poskuša iz narave vzeti minimalno. Za družino si nabere gob, kolikor jih pač pojedo. Zelo ceni črne trobente kot začimbe. Naredil si je tudi gredo z dežnikaricami. Preprosto: v organske odpadke je dal micelij in čez čas so se pojavile. Rasle so druga pri drugi. Potem pa so jih hodili sosedje nabirat. Niso vedeli, da jih je v resnici vzgojil on, da jih torej pobirajo z njegove »grede«. Beti dežnikaric so dobre začimbe, pravi. Natrga jih na trakove in jih posuši v senci. Suhe pa zmelje. V njegovi družini radi pojedo tudi kakšno golobico ali pa vijoličasto kolesnico in borove glivce. Kaj pa resasti bradovec? To je pri nas zaščitena goba in je za prehrano ne bi smeli uporabljati, ker so zelo redke. V kulinariki pa so hkrati zelo cenjene, saj naj bi bile po okusu podobne gomoljikam. Jih je pa preprosto gojiti.
Več v Zarji št. 32, 7. 8. 2018.
