Zdravniška zbornica in zakonodaja zahtevata celo množico dokazil o usposobljenosti, kar mnoge tuje zdravnike odvrne, da bi se zaposlili pri nas. Problem je vzbudil splošno zanimanje, ker se je pokazalo, da tuji zdravniki, ki bi delali v novem inštitutu za otroške srčne bolezni, pri nas zaradi birokratskih zahtev ne morejo delati. Zato je parlament po zelo hitrem postopku ta del zakonodaje nekoliko sprostil.
Toda to ne velja vedno in za vse. Drugačna so, na primer, pravila za zdravnike, ki prihajajo iz držav članic EU, kot so za tiste, ki prihajajo iz držav zunaj EU. Z najnovejšo spremembo zakonodaje mora imeti zdravnik, ki bi hotel delati pri nas, posebno povabilo ustanove, v kateri naj bi delal. Pa še to velja samo za ustanove, v katerih poteka terciarna dejavnost, kar pomeni na klinikah, inštitutih in nekaterih drugih pooblaščenih ustanovah. Tujega zdravnika lahko zaposlijo le, če sicer ne morejo zagotoviti neprekinjene nujne zdravniške pomoči. V vabilu mora naša ustanova določiti, kako dolgo bo ta zdravnik delal pri nas. Ta čas pa ne sme presegati enega leta. Seveda mora imeti tuji zdravnik vsa dokazila o svoji izobrazbi in usposobljenosti, s katero lahko v matični državi opravlja svoje delo. Predložiti mora potrdilo, da mu ni ne začasno ne trajno odvzeta pravica do opravljanja poklica (doma), potrdilo o nekaznovanosti, življenjepis z opisom delovnih izkušenj ter znanstvenoraziskovalnega in strokovnega dela s poudarkom na zadnjih sedmih letih, dokazilo o sklenjenem zavarovalnem kritju (dobi ga v ustanovi, kjer bo delal), tri mnenja zdravnikov specialistov o izpolnjevanju pogojev (glede usposobljenosti). To mnenje pa lahko dajo tudi koordinator za specializacije in dva mentorja, ki morata imeti najmanj 15 let delovnih izkušenj po opravljenem specialističnem izpitu. Poleg tega mora izvajalec, ki zdravnika zaposluje, predložiti še potrdilo, da sicer brez njega neprekinjene zdravniške pomoči ne more zagotoviti.
Postopek priznanja poklicne kvalifikacije je od omenjenega postopka ločen, ko je opravljen, zdravnik dobi licenco. Vabljenim zdravnikom poklicne kvalifikacije ni treba priznati (nostrifikacije diplome ne potrebujejo), zato licence ne dobijo. Lahko pa postopek sprožijo vzporedno. Za vabljene zdravnike ni potrebno znanje slovenskega jezika, vendar pa mora ustanova zagotoviti, da komunikacija z bolnikom in njegovimi svojci poteka v slovenskem jeziku, kar pomeni, da mora biti prisoten prevajalec. Tudi vsa dokumentacija mora biti v slovenskem jeziku.
Vsi drugi morajo znati slovensko! Ta olajšava pa ne velja za vse druge zdravnike, ki prihajajo delat v Slovenijo, torej za tiste, ki jih ni povabila neka ustanova, da zagotovi redno neprekinjeno delo. Zakon o zdravniški službi še vedno zahteva, da morajo zdravniki, ki delajo pri nas, govoriti slovensko. Za tiste, ki delajo neposredno z bolniki, se zahteva znanje slovenščine na ravni C1 skupnega evropskega jezikovnega okvira (opredeljeno kot raven učinkovitosti); za tiste zdravnike, ki ne delajo neposredno s pacienti, pa je zahtevana raven znanja B2 (opredeljena kot višja raven), vendar pa lahko delodajalec zahteva tudi višjo raven znanja glede na zahtevnost in vrsto dela.
Pa tudi to ni za vse zdravnike enako. Tisti, ki so se šolali v eni od držav članic EU ali v državi evropskega gospodarskega prostora (poleg članic še Norveška, Islandija, Lichtenstein in Švica), morajo dokazati znanje slovenskega jezika na ravni C1. Potrdilo izda center za slovenščino kot drugi in tuji jezik (v okviru Filozofske fakultete). Sicer pa dokazovanje znanja slovenščine poteka v različnih obdobjih, na primer ob vpisu v register zdravnikov pri zdravniški zbornici, ob prijavi na strokovni izpit preverja znanje slovenščine ministrstvo za zdravje; lahko pa dokazilo predložijo svojemu delodajalcu. Kot rečeno, za vabljene zdravnike to ne velja.
Cela množica zahtev. Za vse druge zdravnike, ki želijo v Sloveniji opravljati svoj poklic, pa veljajo enaka pravila kot do zdaj. Za samostojno opravljanje zdravniške službe mora zdravnik imeti ustrezno izobrazbo, biti vpisan v register zdravnikov in imeti zdravniško licenco. Priznavanje v tujini pridobljene kvalifikacije je v rokah ministrstva za zdravje. Ustavni zakon (iz let 1991 in 1994) pa določa, da diplom, ki so jih zdravniki iz republik nekdanje Jugoslavije pridobili pred 25. junijem 1991, ni treba nostrificirati.
Potrdilo o dobrem imenu. Zdravniki, ki so dobili diplome v drugi članici EU (zdravnik specialist, doktor dentalne medicine), morajo zaprositi za priznanje poklicne kvalifikacije na ministrstvu za zdravje. Ko ga dobijo, zaprosijo na zdravniški zbornici za vpis v register zdravnikov, ko morajo predložiti tudi dokazilo o znanju slovenskega jezika. S temi dokazili potem prosijo za licenco. Predložiti pa morajo še tako imenovano potrdilo o dobrem imenu, ki ga izda država, od koder prihajajo, in ne sme biti starejše od treh mesecev, govori pa o nekaznovanju, da jih niso obravnavali v disciplinskem, kazenskem ali katerem drugem postopku. Priložiti morajo še življenjepis z opisom delovnih izkušenj z bibliografijo, poudarek je na zadnjih sedmih letih dela.
Vse mora biti prevedeno in sodno overjeno. Priznanje naziva specialista, ki ga je zdravnik pridobil v tujini (v državi zunaj EU), poteka po posebnem pravilniku pri zdravniški zbornici Slovenije. Za zdravnike iz nekdanjih republik Jugoslavije to ne velja, če so specialisti postali pred 25. junijem 1991. Zanimivo je, da mora vloga za to priznanje vsebovati osem dokazil: prošnjo na posebnem obrazcu, dokazilo o končanem študiju na medicinski fakulteti v Sloveniji ali na kateri drugi medicinski fakulteti na območju nekdanje Jugoslavije (pridobljeno pred 25. junijem 1991) ali potrdilo o nostrifikaciji diplome tuje medicinske fakultete, dokazilo o strokovnem izpitu, opravljenem v Sloveniji (pristojnost ministrstva za zdravje), sodno overjeni prevod potrdila v tujini opravljene specializacije, sodno overjeni prevod programa v tujini opravljene specializacije, prevod življenjepisa z opisom delovnih izkušenj in bibliografijo s poudarkom na zadnjih sedmih letih, ki jih potrdi njihov delodajalec, potrdilo o dobrem imenu ter druga dokazila o izobrazbi, strokovni usposobljenosti ter poklicnih izkušnjah. Vsa dokazila morajo biti prevedena v slovenščino in sodno overjena.
Več v Zarji št. 31, 31. 7. 3018.
