Nad rečico opozarja nase starodavni grad, v katerem je pred tisoč leti živela karantanska plemkinja Ema Krška, pozneje svetnica, ki še dandanes privablja na tisoče romarjev v avstrijski Gurk-Krško – kjer je pokopana v cerkvi, zgrajeni v njenih časih. Mirenski grad velja za začarano lepotico za zaprtimi vrati. Mirenska dolina je zanimiva kot dežela kozolcev in se lahko hvali s številnimi obiskovalci. Nenavadno pa je, da imajo v tej dolini pravcati živalski vrt z eksotičnimi prebivalci, tudi s kraljico puščavskih sipin kamelo, ki pozimi krasi žive jaslice.
Zakaj na občinskem grbu plavajo jakobove pokrovače
Grb občine Mirna je modro pobarvan kot poklon mirni reki z bistro vodo. Tovarna Dana jo uporablja za sadne sokove in hkrati z njo polni plastenke oziroma steklenice za zahtevnejše kupce pitne vode. Mednje štejejo Arabce iz Katarja, saj mirensko vodo pijejo celo v njihovem parlamentu. Prvi so to vodo okusili katarski gospodarstveniki, ko so pred nekaj leti bili na obisku v novomeški tovarni Krka. A kaj imajo z reko skupnega tri bele jakobove školjke na mirenskem grbu? Župan Dušan Skerbiš je odgovoril, da gre za zgodovinsko zapuščino plemiške družine mirenskih grofov, ki so tod vladali od 12. do 15. stoletja. »Gre za simbol plodnosti, blaginje in sreče.«
A reka le ni samo sreča, ko prestopi bregove, pravijo domačini: »Ne moremo se sprijazniti, da nam spomeniško varstvo ne dovoli razširiti kamnitega mostu čez Mirno, zgrajenega v času cesarice Marije Terezije! Vsak dan se čezenj valijo stotnije težkih tovornjakov, a je na mostu prostora le za eno vozilo.« Jezo znajo Dolenjci utopiti v cvičku, na katerega so zelo ponosni. Bog ne daj, da ga imate za domačo kislico, kajti nova tehnologija, trdijo, ga je spremenila v prijetno, ne preveč alkoholizirano pijačo, kar je dobro za voznike.
Zakaj je Ema Krška zgradila cerkev in samostan?
Hrib nad Mirno s skalnato ploščadjo so prvi uporabili Rimljani za svojo vojaško utrdbo. Priča je njihov grb v obliki kamnitega leva na zidu arkadnega grajskega hodnika. Naslednja je bila leta 626 Samova plemenska zveza, ki je te kraje priključila Karantaniji do leta 1012. Potem je cesar Henrik II. posestva ob Mirni podelil grofu Wilijemu I., soprogu plemkinje Eme Krške, ki je del mladosti prebila na cesarskem dvoru. V stoletjih je grad menjaval lastnike, vmes so bili tudi Celjski grofi in Auerspergi. Koncem 15. stoletja so ga sesuli kmečki puntarji. Novo razkošno renesančno arhitekturo s številnimi arkadami je mirenski grad pridobil sredi 17. stoletja. Takšnega je Valvazor predstavil v knjigi Slava vojvodine Kranjske. Svoj konec je grad doživel v drugi svetovni vojni, ko so ga partizani požgali, da se vanj niso mogli vseliti okupatorji.
Najbolj znana osebnost z gradu nad Mirno je plemkinja Ema – na avstrijski Koroški je njeno ime Hema –, ki se je rodila leta 973 na gradu Pilštajn na Bizeljskem. Najlepše ji je bilo s svojo družino v Mirni, dokler ji leta 1035 smrt ni pokosila najprej moža, pozneje pa so ji umorili še oba sinova. Ostala ji je hči, o kateri ni podatkov. Ema Krška se je po tragedijah zatekla k bogu (postala je nuna) in večino svojega ogromnega premoženja namenila gradnji cerkva in ženskega samostana v Gurku (Krškem po naše) v Avstriji. V Šentrupertu je tako zrasla ogromna cerkev sv. Ruperta, kjer se je na stropu ohranila njena podoba lepe ženske v bogato vezeni noši tedanjega časa. Umrla je leta 1045 in je pokopana v kripti njene mogočne cerkve v avstrijskem Krškem, ki še danes stoji. Že celo tisočletje je to priljubljeni romarski kraj, zlasti žensk, saj sveta (H)Ema velja za zavetnico mater in oči. V Sloveniji so ji kot edini naši svetnici posvečene tri cerkve.
Več v Zarji št. 31., 31. 7. 2018.
