Midva z možem imava tak problem. Rešila sva ga z nenačrtovano vožnjo po manj obiskanih predelih Grčije, Albanije, Makedonije, Črne gore in Bosne. Dva najstnika, 15 in 16 let, in skorajšnja desetletnica so dokaj mirno prenašali več tednov dolgo pustolovščino, ki ji danes mladina reče road trip ...
Vožnja, sploh če je dolga, je za mnoge lahko muka, najstnikom pa je še posebno zoprna, sploh če neprestano buljijo v telefone in jim ob tem postane še slabo. In sploh če je cilj potovanja bolj dolgočasen in se do njega peljemo po ravni avtocesti v koloni na žarečem soncu, ob cestninskih in drugih kontrolah. Starši prej ko slej robantijo spredaj, otroci zadaj pa potem s še večjim veseljem, da uidejo realnosti, sprejemajo hollywoodske vsebine. Narava zunaj ni zanimiva, kar za vožnjo po avtocestah skorajda res drži, zato se otroci raje utapljajo v retuširanih virtualnih podobah. Oči pripnejo na megapiksle, v ušesa si servirajo decibele in ostanejo gluhi in slepi za realen svet tudi še tedaj, ko dosežejo želeni počitniški cilj. Mnogi med njimi skorajda ne okusijo več morske soli, saj večino dneva prečemerijo v apartmaju ali pod borovcem, no, mogoče pod oljko. A tega sploh ne vedo, saj so miselno in čustveno v globalni komunikaciji, ki z realnostjo nima in noče imeti stika. Toda lahko je drugače.
Je drugačna pot, ampak po njej moramo najprej sami
Za začetek se čredenju in globalni komunikaciji odrecimo sami. Ni lahko, se pa da. In če se le da in imamo dovolj poguma, izberimo kako malo bolj oddaljeno in neznano pot. Brez turistične agencije, z nekoliko improvizacije in celo nevarnosti. Ko vas bodo otroci vprašali: »Kam pa gremo letos?«, skomignite z rameni in odgovorite, da je cilj še v božjih rokah. Otroke bo takšna improvizacija pritegnila. Jih aktivirala in vabila k sodelovanju. Povejte jim, da ne boste vozili po avtocestah, temveč po ovinkastih, makadamskih, neurejenih, nevarnih in neobiskanih poteh. Negotovost in pomanjkanje večno prisotne varnosti otroke prisili k prisotnosti. Jih aktivira. Tablice bodo same od sebe romale v »turn off«. In naenkrat bodo otroške glavice in glave silile k vetrobranskemu in stranskim steklom, da jim kaj ne uide.
Iz izkušnje vem, kakšna je bila prisotnost otrok, ko smo potovali po Balkanu s kolesi, vlaki in ladjami. Ali tudi z avtom po razdrapani makadamski cesti nad prepadnimi stenami brez zaščitnih ograj. Nihče niti pomislil ni na tablico ali telefon. Še več. Niti pozneje, ko se vrnejo v objem varnega poletnega doma, pa naj bo to šotor ali apartma, ne bodo pomislili, da bi to svojo izkušnjo delili s komerkoli. Veste zakaj? Ker niti nimajo fotk, saj je bilo doživetje preveč intenzivno in prenevarno, da bi se lahko neprestano selfali. In še nekaj je. Otroci radi delijo konvencionalne bedarije, res osebnih in posebnih izkušenj pa ne! Otrok bo z veseljem vsem svojim »prijateljem« objavil kretensko kosilo hamburgerja in pomfrita v McDonaldsu, ne bo pa imel potrebe objaviti svoje intimne in lepe izkušnje s starši in družino. Ter s še kakim »pravim« prijateljem ali prijateljico.
Več v Zarji št. 31, 31. 7. 2018.
