Pravzaprav kot glas mladih, pa če ob tem zaradi svojih let še tako negodujoče brunda. Raper, aktivist, bloger in v tem trenutku nemara celo najboljši kolumnist v državi se je profiliral kot skrajno neizprosen kritik neoliberalne kuge, ki se je zažrla že v vsako poro naše družbe. Čeprav je poletje tradicionalno čas za odklop, ne bo prav nič narobe, če prisluhnemo njegovemu jedkemu razmišljanju in si ga vzamemo k srcu … Dokler je morda vseeno še čas.
Kot rečeno, uveljavili ste se kot glas mladih, zato naj vas vprašam …
(me prekine) Pa veste, koliko sem star? Osemintrideset let. Tako da si res težko lastim naziv glas mladih …
Skromnost je lepa čednost, ampak saj je danes človek otrok ravno nekje do tridesetega, tako da ste tudi vi povsem v harmoniji s prej omenjenim nazivom. No, naj vas vprašam: veliko slišimo o gospodarskem okrevanju, pravzaprav razcvetu, saj smo po gospodarski rasti kar naenkrat spet ena od zvezd evroobmočja. A kaj konkretno imajo od tega mladi? Se jim je kaj razjasnilo čelo?
Hja, če poslušaš vladne tiskovne konference, potem imajo mladi od okrevanja ogromno. Brezposelnost se manjša, priložnosti se ponujajo, samo zagrabiti jih je treba – ni da ni. Če pa položaj pogledaš malo bolj od blizu, ugotoviš, kako veliko se skriva v izrazu nova delovna mesta. Definicija se je namreč dramatično razširila. Priča smo bili dvigu koncepta iznajdi-si-službo, kar je botrovalo razmahu skoraj povsem fiktivnih zaposlitev.
Fiktivnih zaposlitev?
Odpri s. p., in te bomo z veseljem šteli kot zaposlenega. Že najpovršnejši ošvrk bilanc teh espejev pa nam pove, kako smešno je to. Ko dejansko vidiš, koliko teh espejev sploh dela dobiček, koliko ljudi lahko od njih živi in kaj vse morajo delati, da na koncu meseca morda sestavijo skupaj za minimalca, je hitro vse jasno. To pač ni zaposlena oseba, to je samozaposleni revež. No, potem imamo tu še zaposlene reveže – kar v praksi pomeni predvsem tiste, ki se morajo ves čas tresti, ali jim bodo podaljšali pogodbo. Tri mesece, šest mesecev – eno leto je že manjši čudež. To, o čemer govorim, velja seveda za vse generacije, a so mladi še posebno na udaru.
Na kakšen način?
Kar se je spremenilo od leta 2008 do danes, je predvsem to, kako malo po novem ponujajo delodajalci. Glede na čase pred krizo je položaj v resnici neprimerljiv. Skoraj cela generacija ljudi danes živi iz meseca v mesec – brez najosnovnejšega upa za kredit in osamosvojitev, kaj šele za človeka dostojno življenje. Nihče ti ne zna povedati, kje bo in kaj bo z njim čez dve leti.
To je pravzaprav postalo nova normala.
Tako. Drug podatek, o katerem na vseh tistih entuziastičnih tiskovnih konferencah bore malo slišimo, pa je bilanca izseljevanja. Popolnoma iracionalno je vztrajati pri slovenski plači, če imaš že nekaj kilometrov stran dvakrat višjo. In to pri zelo podobnih ekonomskih kazalcih. A pri nas plače ne rastejo niti toliko, da bi se za silo uskladile z inflacijo. S to sliko je nekaj očitno narobe, kajne?
Prav res se zdi, da učinke gospodarskega okrevanja občutijo samo najbogatejši.
Zadeva se po navadi uokviri tako, da našo blaginjo zavirajo previsoki davki in obremenitve, pod katerimi ječi gospodarstvo. Saj slovenski podjetniki bi vendar z veseljem plačevali več kot teh bednih 600 evrov, a preprosto ne morejo, ker jih tako duši država! In mediji znajo to njihovo nezadovoljstvo nadvse pridno raztrobiti naprej. Dominantna medijska zgodba pri nas je že dolgo preobremenjenost gospodarstva. Zgodba o prenizkih plačah in obupnih delovnih razmerah pa je veliko slabše zastopana.
Drži.
Za jasen dokaz si je bilo treba samo ogledati zadnja predvolilna televizijska soočenja, na katerih so kandidate postrojili pred predstavnike slovenskega gospodarstva, ki so jih potem zasliševali kot šolarčke. Namreč: No, kaj boste storili za nas? Predstavniki delavcev, sindikatov, mladih, upokojencev in prekarcev podobne priložnosti niso dobili. Ampak čakajte malo: kaj ne tvorijo te skupine večine prebivalstva naše države? Njihovi upi in potrebe očitno nekako ne spadajo v naš prime time medijski okvir. Kot tudi ne razmišljanje, da ni prav nobenega realnega razloga za to, da morajo ljudje živeti v večji bedi in negotovosti kot pred desetimi leti. Edina razlaga tega klavrnega dejstva je, da je tako zato, ker lastniki kapitala hočejo več.
S kakšnimi občutki spremljate to zadnjo nanizanko o nastajanju nove vlade? Imamo pravico vsaj do žarka upanja, da bi se utegnilo iz vsega skupaj scmariti kaj znosnega?Razumeti je treba, da realnih vsebinskih razhajanj med pogajajočimi se strankami preprosto ni. Stranke imajo nekoliko različno retoriko, poleg tega pa se razlikujejo po skoraj samo eni stvari.
Kateri?
Razlikujejo se po tem, da predstavljajo različne frakcije domačega kapitala, ki pridejo med sabo občasno v spor. A se potem na koncu vedno nekako najdejo, saj prevlada skupni interes. Vsake štiri leta se pač malo zravsajo za rajone, tako kot mamilaški karteli v Južni Ameriki. Ko opazijo, da se je bitka toliko razplamenela, da bi počasi lahko že utegnila škoditi skupnemu poslu, pa se lepo potegnejo nazaj in svoje sile usmerijo na izžemanje osvojenih rajonov. Tako si res težko predstavljam, da tudi tokrat ne bomo dobili še ene zelo klene desnosredinske vlade, ki bo veselo privatizirala in bila nasploh skrajno naklonjena gospodarstvu, delavcem pa niti približno. Torej natanko tako vlado, kot si jo želi EU.
Več v Zarji št. 31, 31. 7. 2018.
