Mnogo mladih deklet sploh ni vedelo, kaj se z njimi dogaja, ker jim matere niso razložile, kaj menstruacija pomeni. Sledila je druga težava: kako preprečiti, da se jim menstrualna kri ne bi cedila po nogah. Zgodovina sicer pravi, da so ženske menstrualne vložke uporabljale že pred stoletji. Prva uradna omemba je v veliki bizantinski enciklopediji, imenovani Suda. Tam je zapisano, da je slovita matematičarka, filozofinja in astronomka Hipatija Aleksandrijska (ki je živela v 4. stoletju) v nadležnega občudovalca menda vrgla uporabljen menstrualni vložek, da bi se ga znebila. Nič pa ni zapisano, kako se je možak na to odzval.
Zvite krpe in menstrualni pasovi. Tako kot se o menstruaciji ni govorilo, se je tudi molčalo o menstrualnih vložkih. Ženske so se znašle, kakor so vedele in znale. Večinoma so si pomagale z zvitimi cunjami, ki so si jih zatlačile v mednožje in so jih seveda prale, da so jih lahko uporabile večkrat. Tiste, ki si niti tega niso mogle privoščiti, so pač pustile, da jim je kri tekla po nogah, ali pa so uporabljale, kar jim je prišlo pod roke, od širokih listov različnih rastlin naprej. V srednjem veku namreč ženske niso nosile spodnjih hlačk, zato je imela menstrualna kri prosto pot. Menda so bile izjema elegantne italijanske dame v 16. stoletju. Britanska kraljica Elizabeta I. je imela tri tako imenovane menstrualne pasove, vsi trije so bili iz črne svile. Take pasove so ženske, seveda samo tiste, ki so jim bili dostopni, v eni ali drugi različici nosile stoletja. To je bil nekakšen pas, nanj je bil pritrjen trak, ki naj bi držal vložek. Pozneje, okrog 18. stoletja, so si imenitne dame čez to oblekle še dolge spodnjice, ki naj bi jih varovale, da s krvjo prepojeni vložek ne bi po nesreči zdrsnil ven.
Vložki so izum francoskih negovalk. Zgodovinarji so dolgo mislili, da je oče medicine Hipokrat govoril o uporabi tamponov, češ da naj bi si ženske v vagino vtikale leseno palčko, ovito z mehko tkanino. A se je izkazalo, da to ne drži. Enako naj bi veljalo za ženske v starem Egiptu, pa so nekatera dejstva zanikala tudi to. V resnici so si vložke izmislile francoske negovalke med prvo svetovno vojno, ko so skrbele za ranjence. Kadar je ranjencu rana hudo krvavela, so nanjo položile ovitek iz celuloznih vlaken, kar se je izkazalo za veliko bolj praktično kot uporaba bombažnih povojev. Celulozna vlakna so zagotavljala večjo vpojnost, zato so negovalke začele takšne vložke uporabljati tudi pri menstruacijah. Povoji so bili narejeni iz lesne mase, kar je ostalo nespremenjeno skoraj do danes.
Tampone si je izmislil ameriški osteopat. Sprva so bili narejeni iz kartona. A ker med morebitnimi uporabnicami ni bilo pričakovanega navdušenja, je patent prodal nemški priseljenki. Ta je začela tampone izdelovati s šivalnim strojem in stiskalnico. Pri tem je vztrajala in končno doživela uspeh. Toda tudi ko so začeli prodajati vložke, podobne sodobnim, se ženske nad njimi niso navduševale. Vzrok je bil preprost: bilo jim je nerodno priti v trgovino in glasno zahtevati vložke. Zato so si izmislili poseben način prodaje: ženska je v določeno škatlo položila vsoto, kolikor so vložki stali, in je nato v tej škatli dobila izdelek, ki ga je plačala. Govorilo pa se o teh izdelkih ni, kaj šele da bi jih šel kupit moški. To je bilo nezaslišano!
Preveč izmuzljivi vložki. Večinoma so do 70. let prejšnjega stoletja ženske še kar naprej uporabljale vložke iz blaga. Imele so tako imenovane pinte, dostikrat doma sešite nekakšne žepke, v katere so na primer dale vložek iz vate, ki so ga potem odvrgle. Ko so tudi pri nas začeli prodajati higienske vložke, se marsikatera sprva ni mogla odločiti zanje. Glavni vzrok za to je bil, da so debeli vložki iz vate lezli naprej in nazaj, kar je ženske vznemirjalo, saj so se ves čas bale, da bo vložek padel iz hlačk. Sramota bi bila nepopisna. Potem pa so proizvajalci na spodnji del vložka začeli nameščati lepilne trakove in težava je bila odpravljena. Hitro so ugotovili tudi, da so vložki predebeli. Začeli so jih tanjšati, toda to je zahtevalo uporabo kemije. Sintetični materiali so zamenjali naravne, vložki so postajali vse bolj vpojni, vse tanjši in vse lažje jih je bilo pritrditi, da niso polzeli sem ter tja. Take vložke ženske uporabljajo še danes. Enako velja za tampone. Materiali za izdelavo večinoma prihajajo iz naftne industrije in gozdarstva. Čim pa se vplete kemija, se oglasijo zagovorniki naravnega. Ženske so začeli najprej opozarjati, kako težko razgradljivi so materiali, iz katerih so izdelani vložki in tamponi (enako velja za plenice za dojenčke), potem pa vse bolj, da so nevarni za zdravje. V njih naj bi bili na primer sledovi azbesta. Strokovnjaki, ki so stanje podrobno raziskali, so to kot možnost sicer potrdili, vendar so dodali, da je tega tako zelo malo, da ne more povzročiti škode. Podobno naj bi veljalo za poliakrilate, ki imajo to dobro lastnost, da so odlično vpojni. Večina vložkov namreč vsebuje te snovi.
Kitajske ženske niso naklonjene tamponom, vzrok za to je predvsem zdravje. Niso namreč prepričane, da bi bilo lahko kar koli umetnega dobro vstavljati v telo. Poleg tega se menda mlada dekleta bojijo, da bi tampon raztrgal deviško kožico, čeprav se tudi na Kitajskem vse več mladih odloča za spolnost pred zakonom, kar pomeni, da devištvo ni več tako zelo cenjeno in zahtevano.
Prepričanja o menstruaciji. V srednjem veku so mislili, da ženske krvavijo, da pomirijo svojo čustveno, histerično naravo. V Indiji pa so nekoč verjeli, da ženske z menstruacijo povzročajo, da so krave neplodne. V Afriki so ponekod še danes prepričani, da ženska z menstruacijo lahko uniči ves pridelek. Nekaj podobnega so menili stari Rimljani, saj so imeli ženske z menstruacijo za čarovnice, ki lahko samo s pogledom ustavijo neurje, celo strelo, uničijo pridelek in pobijejo čebele, zatemnijo ogledala, otopijo rezila orožja in povzročijo, da psi ponorijo.
Krastače proti močni krvavitvi. Rimljanke so, kakor pravijo zapisi, med menstruacijo nosile vložke ali pa tampone, izdelane iz volne. Prebivalke starodavnega faraonskega Egipta pa so zmehčale papirus in ga menda uporabljale kot tampon, čeprav to ni dokazano. V srednjeveški, precej vraževerni Evropi so ženske zažigale krastače in si njihov pepel zavile v obkladek ter ga pritrdile na mednožje. Tako naj bi zmanjšale močan iztok krvi. Spolni odnosi med menstruacijo se nekaterim tudi danes zdijo ostudni, Francozi pa so verjeli, da lahko povzročijo, da bo ženska rodila pošast. Evropski narodi so tudi verjeli, da menstrualna kri povzroča gobavost ali pa da gobavost pozdravi. Spolni odnos med menstruacijo naj bi poškodoval moški penis, so bili prepričani ponekod, napadla naj bi ga korozija! Po drugi strani pa v Afriki še danes verjamejo, da je menstrualna kri močan afrodiziak in da se bo moški, ki bo pil menstrualno kri, zaljubil v tisto, ki mu bo svojo kri dala piti. Zgodba iz Hongkonga (če lahko verjamemo, da je resnična) pravi, da je mlada dama dala šefu v hrano svojo menstrualno kri, da bi izboljšala njune službene odnose. Menda se ni obneslo. Marsikateri narodi še danes mislijo, da lahko ženska z menstruacijo pokvari hrano, saj prepreči, da bi kruh vzhajal ali da bi pivo fermentiralo.
Več v Zarji št. 29, 17. 7. 2018.
