Predstavljajte si. Voda, ki počasi polzi proti tebi. Čisto počasi, po kapljicah, vendar se nikoli ne ustavi. In narašča. Ves čas narašča. Na blatni skalni polici je vedno manj prostora za dvanajst fantov in enega odraslega. Voda pa še kar prihaja. Neznosni hrup, ko voda vdre v jamo, in potem še bolj neznosna, grozeča tišina. Predstavljajte si.
Hrane je vedno manj, zrak postaja dušeč in zatohel. Ko zmanjka ustekleničene vode, je treba z jezikom loviti vodo, ki kaplja s stropa in sten. Toliko vode, pa taka neznosna žeja. Predstavljajte si.
Kmalu začnejo umirati ročne svetilke. Svetli trakovi svetlobe postajajo šibek bledorumen soj, dokler ne zatrepeta še zadnji medli žarek luči. Nato umre še ta. In potem nepredirna tema.
Predstavljajte si.
Zdaj že vsi vemo, kako so rešili dvanajst mladih tajskih nogometašev in njihovega trenerja. Ampak pravo vprašanje je pravzaprav tole: kako so bosi in v kratkih hlačah globoko pod zemljo sploh preživeli prvih devet dni do prihoda reševalcev? Kakšnega kova otrok moraš biti, koliko notranje moči moraš imeti, da po devetih dneh brez hrane, skoraj brez vode in pretežno v trdi temi, vidno shujšan, a dobre volje in s širokim nasmehom pozdraviš prve reševalce? In verjetno ga ni starša, ki se ne bi vprašal: bi moj otrok to zmogel?
Sreča varuje pogumne. To je bila »vojna z vodo in časom«, so rekli reševalci, okrog tisoč je bilo vseh skupaj – od tega devetdeset jamskih potapljačev. Iz osemnajstih držav so prihiteli na pomoč. Ampak to je bilo zunaj. V notranjosti jame pa se je bíla bitka s paniko. Z lakoto in žejo. S pomanjkanjem svežega zraka. S prvimi znaki pljučnice. Z dezorientacijo v času. S počasno izgubo upanja.
Tole nujno potrebujete za preživetje kjerkoli že, pravijo strokovnjaki: kisik, stabilno in zmerno temperaturo, vodo in hrano. V tem zaporedju. Če lahko odkljukate prvih nekaj postavk, imate zagotovoljenih vsaj nekaj tednov preživetja. Brez vode se da preživeti od štiri do pet dni, z vodo, a brez hrane pa mesec ali več. Dvanajst tovarišev, ki so dokazali, da si zaslužijo bojevito ime svoje nogometne ekipe, Merjasci, je imelo večino nujno potrebnih stvari in še več: imeli so iznajdljivega trenerja, ki v krizi ni izgubil živcev in pameti. Ki je znal ohranjati moralo svojih varovancev. In imeli so drug drugega. Kot pravi tista znana reklama: neprecenljivo.
In potem se je zraven še odločno pririnilo kakšno zelo vztrajno srečno naključje ali dve. Da so fantje ravno praznovali rojstni dan najstarejšega, šestnajstletnika, na primer, in so prav za to »vložili precej denarja v nakup hrane«, kot so poročali časopisi. Saj bi brez nje bržkone tudi preživeli tistih osemnajst dni, je pa v trdi temi nekaj konkretnega v želodcu tudi zelo dobrodošel košček tolažbe. In sreča je tudi to, da so tajske jame precej toplejše od na primer slovenskih. Ali ameriških. Bosonogi, v kratkih hlačkah in majicah bi kjerkoli drugje, še preden bi sploh imeli čas umreti od lakote in žeje, že podlegli zaradi podhladitve.
Tisoč ljudi je cele dneve, cele tedne neutrudno delalo zanje.
Milijoni so stiskali pesti za njihovo srečno rešitev.
Predstavljajte si.
Srečen konec še ni dokončno potrdil svoje udeležbe. Kljub svetovni eksploziji sreče ob rešitvi vseh fantov in trenerja iz votline, pa rešeni še niso povsem iz – metaforične – vode. Prav zato jih bolnišnica še noče spustiti domov, prav zato jih na posnetkih videvamo z masko na ustih in nosu, prav zato so jih njihovi presrečni starši doslej smeli videti samo skozi steklo – ker so, čeprav živahni, nasmejani, zelo lačni dobrot in na videz zdravi, morda staknili kakšno infekcijo. Povečano število belih krvničk kaže, da se v njih vendarle kuha vnetje. Pri nekaterih so ugotovili začetke pljučnice, ali je kateri od fantov staknil jamsko bolezen, pa bo pokazalo šele daljše opazovanje. Jamska bolezen je okužba, ki se širi po zraku in jo povzročajo spore v iztrebkih netopirjev in ptičev.
A telesne bolezni niso najhujše, kar jim grozi. Pravi sovražnik je neviden, neslišen in lahko leta, celo desetletja čaka na svojo priložnost, preden se pojavi: to so psihološke posledice. Ob reševanju tajskih dečkov so se mnogi spomnili na osem let staro zgodbo o reševanju čilenskih rudarjev, ki so, 33 mož je bilo, ostali ujeti v rudniku dva meseca. In se je zgodba tudi srečno razpletla z rešitvijo, ampak potem, ko so se objektivi obrnili drugam, ko so novinarji že lovili nove zgodbe, se je šele pokazala psihološka škoda. Mnoge je na primer hudo prizadelo to, da so bili po nekaj trenutkih pod žarometi tako hitro pozabljeni, da so postali včerajšnja novica, pa da so jim tisti, ki so jim prej javno obljubljali pomoč, obrnili hrbet. To se navadno dogaja žrtvam katastrof, najprej se ves svet ukvarja z njimi, nato pa pomoč izgine, čeprav jo še vedno potrebujejo.
Druga nevarnost je posttravmatski stres, lahko se razvijejo tudi različne fobije, ki pa se ne pokažejo takoj. Raziskave kažejo, da si največ časa vzame klavstrofobija, ki se lahko pokaže šele dvajset let po travmatičnih dogodkih.
Tudi vrnitev v normalno življenje je lahko hudo stresna, kot kažejo raziskave pri astronavtih ali znanstvenikih na arktičnih postajah. Človeka taka izkušnja spremeni, v njegovem starem življenju pa je vse enako, enolično, dolgočasno.
A naj vas ne premagajo solze, možen, celo povsem verjeten je tudi nadvse optimističen razplet. Konec koncev so fantje dokazali, da so pogumni, trdni in kljub mladosti pravi kleni dedci. Poleg tega so mladi, kar pomeni, da si bodo verjetno hitro opomogli, tolažijo psihologi, pa da so zaradi skupne izkušnje postali še močneje povezani.
Razposajena skupina okrevajočih fantov v bolnišnici vsekakor daje vedeti, da je ta drugi scenarij zelo verjeten. Preživeli so temo, lakoto, žejo, strah – in kljub temu v pismih tolažili svoje zaskrbljene starše, ne skrbite za nas, ni nam hudega. Skoraj tri tedne niso vedeli, ali bodo še kdaj ugledali sonce. In se ob vsem tem še smejali.
Predstavljajte si.
Več v Zarji št. 29, 17.7.2018
