Vas Dragonja, samo streljaj od istoimenskega mejnega prehoda, se zdi kot košček, ki ga je nekdo odščipnil od raja in brezskrbno raztrosil po gričih nad morjem – vse je zeleno, cvetoče, buhteče, dišeče. Včasih zadiši celo po morju, ki se svetlika v daljavi. Vseokrog so oljke, trte, sadno drevje. In človeka prime, da bi se preselil tja, takoj! Da bi prebival v eni od tistih slikovith kraških hišk, da bi dihal tisti dišeči zrak … Ampak ko ti domačini povedo, kakšno je njihovo življenje ob mejnem prehodu, si rečeš, ne, mogoče pa raje ne. Življenje v raju ima svojo ceno.
Do vasi Dragonja, naju poučijo, v normalnih razmerah iz Ljubljane potrebujeva uro in dvajset minut. Normalne razmere pomenijo tistih par uric na leto, ko ni turistične sezone, ko ne popravljajo avtoceste in ko ceste ne zablokira nobena prometna nesreča. Nekega julijskega ponedeljka moje optimistično razmišljanje, koliko gneče pa je lahko na cesti V PONEDELJEK! DOPOLDNE!, temeljito zminira že zastoj na klancu v Kozarjah.
A jo s fotografom še dokaj poceni odneseva, v Dragonji sva v dveh urah.
Modro-zlato-zeleni raj. Če tik pred mejnim prehodom Dragonja zavijete levo (ampak seveda morate čakati v koloni, da ste dovolj blizu, da to lahko naredite), vas vzpenjajoča se cesta pripelje v vas Dragonja, ljubek, malo zaspan modro-zlato-zelen otoček miru – zgoraj je modro nebo, v daljavi morje z zlatimi odsevi, vse naokrog pa zelenje sadovnjakov in vinogradov –, kjer domačini med slovenske besede primešajo še žuboreč potoček hrvaških in italijanskih. Ali kot je v tej pojoči govorici razložila vaščanka, »mi nismo ne Slovenci ne Hrvati, mi smo Istrijani«.
Dragonja ni samo lepa, je tudi bogata vas, iz katere mladi ne silijo drugam. »Tukaj je denar, bogata vas je to,« razloži Drago Turk, sicer priseljenec iz Pirana. »Tu imajo zemljo, olje, vino, tu vsi radi ostanejo doma. Potem so še razne subvencije … Že nonoti naredijo hiše za vnuke. Premožno naselje je. Tudi sosednja Sveti Peter in Nova vas, ti kraji so bogati.«
Zakaj torej v teh lepih in bogatih krajih tožijo, da je za domačine poleti življenje nevzdržno? Ena beseda: turisti.
Talci sonca. Ti so poleti, ko se začne turistična sezona, vsepovsod. Ob koncih tedna, ko rinejo na Hrvaško še slovenski vikendaši, je še hujše. Avgusta, ko imajo Italijani počitnice, je nevzdržno. Soncaželjni na poti na Hrvaško (in potem v nasprotni smeri domov) zabašejo vse ceste, ne le glavne, ki vodijo do mejnega prehoda. Tisti ponedeljek, ko smo bili na obisku, je kolona pločevine ostala spodaj, v dolini, ampak ni vedno tako. Do mejnega prehoda lahko pridete tudi po ozkih lokalnih cestah, in odkar ima večina turistov v avtomobilih navigacijo, to vedo tudi oni. Domačini, ki poznajo vse bližnjice in kozje steze, so se do pred nekaj leti še lahko izognili kolonam, a zdaj tudi najbolj skrite stezice poznajo tudi turisti, ki s svojimi velikimi prikolicami in avtodomi ohromijo življenje v vaseh. Za omejitve hitrosti se ne zmenijo.
»Predstavljajta si, da je na tej poti, ki sta jo vidva s fotografom zdajle naredila, od križišča tik pred mejnim prehodom pa do sem, v obe smeri neprestan promet. S prikolicami. Tako je namreč videti kakšno soboto v avgustu. Eni odhajajo in si tukaj z GPS iščejo bližnjico, drugi prihajajo, in čeprav je omejitev 30 km/h, vsi vozijo 60. Pa so ovinki, malo više celo hudi ovinki!« pravi Drago. Njegova partnerka Mojca Belak pristavi: »Saj to je že omejevanje gibanja. Ob sobotah si rečeš, aha, sobota, nikamor ne bomo šli. In to ni prav.«
Drugače ne gre. V vasi, ki nima ne trgovine ne gostilne, je poleti že skok v trgovino pravo zmagoslavje logistike. Najbližja trgovina je tri ali štiri kilometre daleč v sosednji vasi Sveti Peter, a je majhna in se popoldne zgodaj zapre, v soboto pa še prej. Malo večja je v Sečovljah, prva zares uporabna pa šele v Luciji. Saj ni tako daleč, dvanajst do petnajst minut z avtomobilom, ampak – in tule je kaveljc – samo če ni gneče. Kadar pa je, se pravi vse poletje, pot z avtom lahko vzame tudi po uro ali več. V eno smer. »Če kaj pozabim kupiti in potrebujem v soboto ali nedeljo, sedem na kolo. Do trgovine v Luciji potrebujem 40, 45 minut. En del je kolesarska pot Parenzana, ta je lep, drugi del pa je nevaren,« pravi Mojca. Odsek med Sečovljami in Dragonjo je tako rekoč smrtno nevaren, ker je treba voziti po cesti, kjer ni kolesarske poti, avtomobili pa švigajo mimo.
A po večjih nakupih je vendarle treba z avtomobilom. »Če moram v trgovino, za to potrebujem tri ure, kar ni malo,« pravi domačinka Franka Mauro. Nakupovat hodi v Lucijo ali Koper. »Za Lucijo potrebuješ morda malenkost manj, v Koper pa eno uro do tja, eno uro si v trgovini in eno uro do doma. Tri ure. Vse poletje živimo kot zaporniki,« vzdihne. »Tako kot vidite danes, tako bo od zdaj vso sezono. V trgovino hodimo v sredo ali četrtek in nakupimo za ves teden, da nam potem ni več treba. Tudi kruh kupimo in ga damo v zamrzovalno skrinjo. Tako je treba živeti, drugače ne gre.« Franka kuha za devet ljudi.
In tako se morajo domačini znajti, kakor vedo in znajo, čeprav pri tem včasih tudi oni kršijo pravila. »Tu imamo zelo znano kolesarsko pot Parenzano, po odseku iz središča Sečovelj do sečoveljske meje domačini vozimo tudi po kolesarski poti, da sploh kam pridemo. In nas kolesarji seveda grdo gledajo – saj imajo prav, mi smo na njihovem terenu, čeprav je tam sicer dovoljeno za lastnike zemlje. Vse sorte poti moramo iskati, da smo sploh mobilni. Tako moram biti jaz nekulturen, ker bi rad normalno živel. In to ni prav. Prav nič mi ni prav, da me zunanje okoliščine prisilijo, da kršim pravila, res ne,« prizna Drago.
Katastrofa. In ko smo ravno pri lastnikih zemlje – da pridejo do svojih njiv in vinogradov, nekateri imajo posest tudi na hrvaški strani, morajo s svojimi traktorji prav tako stati v kolonah. »Čakajo kot vsi drugi ali pa se zrinejo po kakšnih stranskih poteh,« pravi Franka, Drago pa pristavi, »saj so poti, po katerih se pride, ampak to je ekstremna vožnja.«
Seveda pa iz vasi ni treba samo do trgovine, treba je še k zdravniku, po opravkih, v službo. »Če imaš opravke, moraš pač na pot toliko prej in izgubiš ves dan!« pravi Franka. Kaj pa tisti, ki se vsak dan vozijo v službo in nazaj? »Katastrofa! Mislim, da se jim meša. Zjutraj proti Kopru ali Luciji niti ni hudega, v to smer pa je gneča že zjutraj.« Potem povedo o nosečnici, ki si je v Dragonji urejala stanovanje, a se pred porodom ni hotela preseliti, ker jo je skrbelo, kako bo prišla do porodnišnice. Franka doda: »Ravno zdaj smo imeli primer, ko je gospoda zadela možganska kap, in je bilo treba na rešilca kar čakati … je pač tako.«
Kovačeve kobile ali turisti v svojih krajih. Da se letos še ni kopala, prizna Franka. Samo streljaj od morja so, pa ne hodijo na plažo? Mojca pravi, da je do najbližje plaže s kolesom 35 minut, če pošteno pritisneš na pedale, Franka, ki na plažo vozi vnuke, mora z avtom, tu pa se spet zaplete: »Res smo ujetniki tega prometa, čisto v vsem smo omejeni. Pri plažah tudi, če greš z avtom – saj moraš iti z avtom –, ni parkirišča, treba ga je plačati. Pirančani, ki imajo morje, imajo abonma za Fieso, nam ga pa ne dajo. Mi moramo plačati kot vsak turist. Če hočemo iti na morje, je tako, kot bi šli na dopust. Žalostno, ne?«
Res je.
»Za Strunjan lahko plačamo mesečni abonma, to ni tako drago,« nadaljuje. »A če hočeš z otroki na plažo, potrebuješ eno uro do tja, tri ure si tam in moraš plačati parkirnino, otrokom kupiš sladoled ali pijačo … pa si izračunajte, koliko vse to stane. Majhni otroci so še zadovoljni z bazenčkom na vrtu, starejši hočejo pa na plažo. Kaj pa hočeš, njihovi starši so v službi, ko pridejo domov, je ura že pet, pa jim ni prav nič do tega, da bi hodili še na plažo in nazaj in stali v koloni.«
Več v Zarji št. 29, 17.7.2018
