Že več kot deset let je minilo, odkar so v jeseniško porodnišnico pripeljali prvo žensko z resnim zapletom pri porodu doma. Predstojnica ginekološko-porodnega oddelka Eva Macun priznava, da je bil to zanje kar šok, na katerega niso bili pripravljeni, ker tega pač niso bili vajeni. Odtlej se je pri njih, pa tudi v Sloveniji nasploh, marsikaj spremenilo, saj je stroka spoznala, da porodov doma ne bo manj, temveč vedno več – predvsem zaradi individualne obravnave, intimnosti poroda in okolja, v katerem se ženska počuti varno in dobro. Zato je bilo to področje nujno sistemsko in zakonsko urediti. Na ministrstvu za zdravje so ustanovili delovno skupino strokovnjakov, tudi z Macunovo, in ta je eno leto in pol pripravljala strokovne usmeritve za porod doma, s katerimi bi bilo poskrbljeno za čim večjo varnost in čim manj zapletov. Skupina je delo končala in dokument naj bi bil že v kratkem v uporabi.
Dolgo je bilo teh porodov izredno malo, po statistiki približno 0,01 odstotka vseh. A tako kot želimo bolj individualizirane pristope v vsakdanjem življenju, želijo to tudi ženske pri porodu: hočejo same odločati o svojem telesu, porodu, prostoru poroda in o tem, kateri ljudje so lahko prisotni. Ker jim to v Sloveniji trenutno omogoča samo porod doma, se nekaj več žensk odloča zanj oziroma si ga želijo. Te ženske so na neki način trdnejše, močnejše, bolj osredotočene na svoje želje in drugače razmišljajo, da lahko zdržijo razne pritiske, kajti porod doma je še vedno nekaj posebnega.
Kakšne so pa prednosti in slabosti te odločitve?
Za žensko so prednosti, da je v svojem okolju, da ji v tistem trenutku ni treba nikamor, da je prostor pripravljen tako, kot si želi, da ima ob sebi ljudi, ki jih ona dovoli, da nihče ne vdira v njeno intimnost – ker porod je zelo intimen dogodek. Po nekih študijah je manj posegov, prerezov presredka, zastojev poroda … Zavedati pa se moramo, da je pri prvorodnicah, ženskah, ki prvič rodijo in rojevajo doma, 50 odstotkov premestitev v porodnišnico – in to povsod, po vseh statistikah.
Zakaj pa je taka razlika med tistimi, ki rodijo prvič, in drugimi?
Pri drugem porodu že veš, kaj lahko pričakuješ, prvič pa si soočen z nečim, pri čemer ti nihče ne more pomagati. Če rojevaš v bolnišnici in rečeš, da ne moreš več zdržati in potrebuješ nekaj proti bolečinam, to lahko dobiš, babica doma pa ti tega ne more dati. Pri porodu se soočaš sam s sabo in mogoče v domačem okolju nisi pripravljen na to. Mogoče potrebuješ pomoč in podporo. Veliko teh porodov, ko so ženske prepeljane v porodnišnico, se konča normalno, na vaginalni način, potrebujejo pa hospitalno podporo. Prvi porod je drugačen od drugega, tretjega in četrtega. Vemo, da če je ženska že enkrat rodila, bo najverjetneje tudi drugič in bo ta porod hitrejši ter manj zapleten kot prvi. Zato pri drugorodnicah, ki so nizkorizične, lahko rečemo, da je porod doma približno enako varen kot v porodnišnici – čeprav nikoli ne more biti enako varen, kar je logično.
Kako na porode doma gledate kot strokovnjakinja?
Razširjeni strokovni kolegij za ginekologijo in porodništvo, ki je posvetovalni organ ministrstva za zdravje, porod doma odsvetuje. Zato, ker ne more biti nikoli enako varen kot v porodnišnici, kar smo že rekli, in ker je porod nepredvidljiv dogodek. Izredno hitro se lahko zaplete in ogroža življenje matere ali otroka. Če se to zgodi, sta v porodnišnici takojšnja pomoč in rešitev, pri porodu doma pa mine veliko časa do prihoda v porodnišnico oziroma do prihoda reševalcev. V vmesnem času ne moreš ničesar narediti. Ti zapleti so seveda izredno redki, ampak so. Jaz porod doma odsvetujem, ker to v Sloveniji ni tradicija, nimamo ustaljene prakse, strokovnjakov, ki bi imeli dovolj izkušenj za porode doma, dokončno reguliranega sistema, strokovnjaki se lahko o tem poučijo samo v tujini, imamo malo babic, ki delujejo doma, pa tudi prevozi so pri nas izredno komplicirani glede na geografske značilnosti Slovenije. Jaz bi prej predlagala, da se porodnišnice približajo željam žensk. Da bi mogoče začeli razmišljati o ustanovah, podobnih babiškim centrom, ki bi bile ob porodnišnicah in bi imele ženske v njih večji vtis domačnosti. S tem bi ženskam, z ne tako zelo velikim finančnim vložkom, omogočili boljšo in prijaznejšo oskrbo.
Kako je to urejeno v tujini?
V Avstriji je porod doma ena od izbir. Imajo babice s samostojnimi praksami, velikokrat jih deluje po nekaj skupaj. Za samostojne babice je namreč kar težko, saj morajo biti ženski na voljo tri tedne pred porodom in en teden po njem. En mesec torej ne more nikamor, ker mora po pogodbi priti k ženski v nekaj urah. Takrat ne more na počitnice. Tak porod nekaj plačajo zavarovalnice, nekaj ženska sama, jim je pa to torej omogočeno in je normalno. Ampak vedeti moramo, da je v Avstriji tudi več možnosti – imajo porodne centre, porode doma, imajo pa tudi carski rez na željo, recimo. Najrazvitejša na področju porodov doma je Nizozemska. Ampak v zadnjih letih jim število porodov doma blazno upada, tako da jih imajo že pod dvajset odstotkov (še pred nekaj leti jih je bilo 30 odstotkov, op. a.).Vzrok za to je kontrareklama v smislu varnosti za novorojenčka. Kar nekaj porodov doma ima Anglija. Njihov NHS – nacionalni zdravstveni sistem dovoljuje možnost izbire poroda doma. Teh je od dva do tri odstotke. V zadnjih nekaj letih pa je delež teh porodov zrastel na Novi Zelandiji, kjer imajo tudi kar dobro urejen sistem in avtonomno babištvo. Taki sistemi so nam v pomoč, zelo težko pa jih je prenesti k nam.
Zakaj?
Ker ni tradicije in nimamo ljudi. V Sloveniji imajo trenutno tri babice veljavno dovoljenje ministrstva za zdravje za samostojno delo. Vse tri imajo tudi pri nas podjemno pogodbo in bi lahko prišle z ženskami rodit na Jesenice. Nelegalno, neurejeno delo babic pa lahko škoduje porodu doma, ker lahko škoduje ženski – babica, ki dela na črno, ne more z njo v porodnišnico in povedati, da je bila pri porodu ter kaj se je zgodilo. Nekaj babic se zelo trudi vse to urediti.
Porodom doma se ne bomo mogli izogniti, vedno bo kakšna tako rodila. Število naj bi celo naraščalo …
Število načrtovanih porodov doma narašča.
Zato je bilo seveda nujno stanje urediti zakonsko in strokovno. Kako to urejate?
Če mene vprašate, se nisem hotela ukvarjati s porodi doma. Za ukvarjanje s peščico žensk, ki rojevajo doma, gre veliko mojega časa, v katerem bi se raje ukvarjala s tisto večino žensk, ki rojevajo v porodnišnici, da bi imele čim boljši porod. Ampak ministrstvo za zdravje me je povabilo v delovno skupino, ki skrbi za pripravo predlogov za pravno in organizacijsko ureditev poroda na domu, in skupaj smo delali eno leto in pol. V tej skupini so predstavniki porodničarjev, babic, člani RSK (razširjenega strokovnega kolegija za ginekologijo in porodništvo), strokovnjaki iz obeh terciarnih centrov – ginekoloških klinik Ljubljana in Maribor, predstavniki porodnišnic, samostojna babica, pediatri, patronažna služba, predstavniki nujne medicinske pomoči, ministrstva, Zbornice Zveze medicinskih sester, babic in medicinskih tehnikov ter pravniki. Glede na to, da imamo vsi svoje obveznosti, svoje službe, je bilo kar naporno. Veliko smo se dogovarjali. Osnova je bil pravilnik, priporočila, ki jih je izdala Zbornica Zveza. Pomembno se je bilo dogovoriti o pristojnostih babic, kakšno naj bi bilo njihovo izobraževanje za pridobitev licence – ta naj bi namreč bila posebna in zahtevala nekaj več prakse, o tem, kakšna je oskrba novorojenčka, predaja, če pride do transporta med porodom ali po njem, dogovarjali smo se, kakšni morajo biti pogoji v domačem okolju, za katere ženske lahko morda rečemo, da so nizkorizične in bi lahko rojevale doma, če bi se tako odločile. Tistim s povečanimi tveganji naj bi babica odsvetovala porod doma. Bilo bi zelo narobe, če bi prisostvovala takemu porodu. Babica mora prepoznati visoka tveganja, in če bi ženska kljub temu še vztrajala, smo predlagali, da naj bi se babica od tega po pojasnilu distancirala. Potem smo se pogovarjali o transportih, ki morajo biti urejeni. Pa o tem, da morajo babice zmeraj, ko se porod začne, o tem obvestiti najbližjo porodnišnico in se jim javiti tudi, da je vse v redu, ko se porod konča, da smo porodničarji pripravljeni, če bi se slučajno kaj zapletlo. Babice morajo vso urejeno dokumentacijo predati tudi Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje, ki ureja vse statistične podatke v zvezi s porodi. Urediti je treba tudi vpis v matični register, kar zdaj ni več problematično. Ker porodov doma nismo predvidevali, je namreč prihajalo do tega, da niso hoteli vpisovati otrok v matični register, ker zakon predvideva, da potrdilo o rojstvu podpiše zdravnik. Ker zdravniki porodu nismo prisostvovali, nismo hoteli podpisovati teh potrdil. Zdaj upravnim enotam zadostuje, da potrdilo o rojstvu podpiše babica, ki je bila prisotna pri porodu, zdravnik pa podpiše potrdilo, da je ženska bila noseča, da je prišla na pregled in da zdaj ni več noseča. Vpisujejo jih na podlagi tega.
Kdaj predvidevate, da bo pravilnik začel delovati?
Zdaj je v fazi sprejemanja. Dodati je treba še nekaj stvari v zvezi z ZZZS. Porod doma je samoplačniški in zavod za zdaj stroškov ne bo povrnil. So pa stvari, ki otroku pripadajo in jih je treba omogočiti, saj jih samoplačniško ni niti mogoče urediti – recimo presejalni testi, vitamin K, pregled pri pediatru. Urediti je treba tudi, da bo babica imela dostop do nekaterih nujnih zdravil. Glede tega smo precej razpravljali. Jaz namreč menim, da če že ima možnost posveta z zdravnikom, mora imeti tudi možnost aplikacije uterotonikov – zdravil za krčenje maternice po porodu. Nekateri se s tem niso strinjali, meni pa se to zdijo nujna zdravila za ohranjanje življenja, celo urgentna zdravila. Podobno, kot imajo reševalci možnost uporabe nekih nujnih zdravil, s katerimi lahko rešijo življenje in v kritičnih situacijah ne morejo narediti velike škode. Mislim, da bi babica vsaj ta zdravila za krčenje maternice morala imeti. Sicer pa smo z delom tako rekoč zaključili, pravilnik se mi zdi v večini točk zelo dober, tu in tam se da še kaj dopolniti, mislim pa, da bi moral začeti veljati že letos.
Več v Zarji št. 26., 26. 6. 2018.
