Pavleta Čelika se gotovo spomnite kot treznega in razsodnega človeka, ki je kot načelnik uniformirane policije pred in med osamosvojitvijo Slovenije ter po njej vedno dajal zadržane, blage, modre izjave, nikoli nepremišljenih. Pred kratkim so se ga z lepimi besedami spominjali takratni študentje, danes sedemdesetletniki, iz let študentske revolucije, in izjavili, da je to človek, ki ni dovolil, da bi jih miličniki tepli. Da jim je še megafon posodil. In da je bil najpametnejši policaj, ki je vedel, za kaj gre. Seveda se jim je Čelik po 50 letih pridružil na zborovanju. In pojasnil mirovniško držo: »Mi nismo bili sovražniki, bili smo nasprotniki. Bil sem samo nekaj let starejši od njih.«

Preveč zaveden policaj. Danes 77-letni upokojeni policist, zgodovinar in magister sociologije, že 25 let uživa zasluženo pokojnino. Policistom je v dobrih, starih časih socializma pripadal t. i. beneficiran staž, torej se je leto dni zaposlitve štelo za leto in pol. Danes te pravice nimajo več. Povprašali smo ga, kako to, da živi v bloku, saj je imel dober status v nekdanji Jugoslaviji, pa tudi v Sloveniji. »Bil sem preveč zaveden policaj, da bi delal hišo. Delal sem s srcem. Moji kolegi so si zidali ogromne hiše, jaz pa sem bil rajši policaj, brez madeža. Saj sem napredoval do poveljnika policije. Tudi če bi mi danes kdo podaril parcelo, ne bi vedel, kako se tega lotiti. Tukajle, kjer smo zdajle, na tem vrtu, je prelepo. Z ženo sva tu čisto vsak dan.«

Za začetek nadzor ljudi. Ko smo ga vprašali, kaj je počel na začetku dela v milici, je rekel, da ne sme povedati. A vseeno nadaljeval, da je delal pri nadzoru ljudi. Sledil je kriminalcem, ob spremstvu starejšega, izkušenejšega miličnika. »V milici smo imeli dobre odnose, veliko je bilo starih partizanov. Sedem let sem bil na ulici, v uniformi in v civilu, nato sem napredoval, naredil šolo za miličnike, postal komandir oddelka ... Potem pa so me poslali v Beograd za poveljnika zvezne enote milice, ker je bila na vrsti Slovenija in sem bil tudi rezervni oficir. Tam sem bil dve leti in pol in se vrnil zaradi dveh majhnih otrok. Pa so me prepričevali, naj ostanem. V Sloveniji sem bil nekaj časa na ministrstvu za notranje zadeve, potem pa sem postal ravnatelj kadetske šole v Tacnu. Potem so me imenovali za  načelnika milice v Ljubljani, tam sem bil šest let, pod ministrom Bavčarjem pa sem bil poveljnik.«

Študentski protesti junija 68. »Takrat je bil direndaj v vsej Evropi. V Ljubljani je bilo veliko zborovanje. Rečeno mi je bilo – bil sem komandir oddelka milice –, naj demonstrante zaustavim na železniški progi v Rožni dolini, da čez progo ne smejo. Nadrejenim sem rekel, da niso drhal, ampak ljudje. Zagovarjal sem jih, da so mirni študenti s transparenti. Na srečo so se sami premislili in niso izzivali, niso šli čez progo. Danes so to nekdanji ministri, fejst fantje.«

Podpira ograjo na meji s Hrvaško. V radijskem pogovoru je bilo zaslediti, da podpira bodečo žico na meji Slovenije s Hrvaško, zato nismo mogli mimo te teme. »Popolnoma se strinjam s to ograjo, ker smo po schengenskih zakonih dolžni okrepiti mejo, da ni ilegalnih prebegov. Veliko miličnikov je moralo zaradi tega oditi tja. Če hočeš, da je meja varovana, jo je treba okrepiti, tudi z žico. Tu se strinjam z Janezom Janšo, drugače se ne. Pred leti, tik pred upokojitvijo, leta 1993, sem bil v Franciji, pri republikanskih protidemonstracijskih specialnih četah – tam so nam povedali, kakšne težave imajo z nekaterimi muslimani. Veliko je kriminala. Alija Izetbegović, vodja muslimanov v Bosni in Hercegovini, je bil v času socializma 20 let v zaporu zato, ker je govoril, da bodo muslimani prevladali na Balkanu in v Evropi. In po tej poti gre zdaj Evropa. Njihove težave je treba rešiti tam, kjer so doma. Tako pa je bila totalna anarhija, milijon in pol jih je prišlo čez slovensko mejo brez nadzora. V Sloveniji jih je 50.000. Morali se bodo prilagoditi naši kulturi.«

Knjiga o mejah Slovenije. Pavle je napisal knjigo Državne meje Slovenije, torej ve nekaj o tem, kaj se dogaja na meji s Hrvaško, o arbitražnem sporazumu in o tem, kdo je »ofrnažil« koga v Piranskem zalivu. »To je izgubljeno,« je prepričan Čelik, »meja občine Piran bi morala biti meja, vse do svetilnika in kamnoloma, tam smo leta 1990, ko je bila osamosvojitev, postavili miličniško hiško. Tudi v Savudriji je bila naša hiška. Potem pa se je začelo. Piran je slovenska občina in skoraj polovica Savudrije je bila piranska. S Hrvati se je težko pogajati. Arbitraža je razsodila, Hrvati ne priznajo razsodbe, morali pa bi dobiti ves Piranski zaliv in tretjino Savudrije, ta meja je zarisana že dvesto let na vseh zemljevidih avstro-ogrske monarhije. Tu ni filozofije.«

Socializem vs. kapitalizem. »Marsikaj je bilo boljše v socializmu,« je razmišljal naprej. »Država je bila bolj socialna, pravičnejša, za študij sem dobil občinsko štipendijo, sicer bi ostal hlapec na kmetiji. Zdravstvo je bilo brezplačno, ni bilo vrst. Služba miličnika je bila dobra služba. Jaz sem v pokoju že 25 let, imel sem beneficiran staž, moja pokojnina je dobra. Za tiste, ki znajo bogateti, pa je zdaj bolje.« 

Več v Zarji št. 26., 26. 6. 2018.