Srečni Slovenec na Irskem. Jure Kramberger (34) se je pripeljal pome v električnem avtomobilu. V suknjiču, ki si ga je nadel h kavbojkam, je bil videti pravi sodobni poslovnež. V Dublinu živi že osem let. Pred dvema letoma je zaživel z Latvijko Sandro Remanavskaite (32), s katero imata leto in pol starega sinčka Lea. Povabil me je na čevapčiče, ki jih bo spekel na vrtu napol prenovljene družinske hiše. Želela sem si ogledati, kako živi Slovenec na Irskem in kakšna prihodnost se mu obeta. Jure je eden od okoli dvesto naših rojakov, ki so se s sončne strani Alp preselili v precej manj sončno Irsko, k tem izseljencem pa je treba prišteti še okoli trideset študentov, ki so na Irsko prišli bodisi na izmenjavo ali podiplomski študij.
Jure se je pri petnajstih letih z mamo za sedem let odselil na Švedsko, nato pa se je vrnil v Ljubljano in končal fakulteto za varstvene vede. Vrata odlične službe v Dublinu mu je odprlo prav znanje švedščine in računalništva. Vse več svetovnih multinacionalnih družb se namreč odloča za vzpostavitev evropskih predstavništev na Irskem. Trenutno ima tu svoj sedež okoli 60 odstotkov vseh multinacionalnih družb, in te potrebujejo mlade, perspektivne ljudi z znanjem z različnih področij. »Gre za sodobno ameriško IT-podjetje s predstavništvom na Irskem. Zanje ni pomembna diploma, zanima jih znanje. Sam sem imel zgolj laično, drugega so me naučili in si me prisvojili z veliko mero dobrodošlice ter odličnimi pogoji za učenje in napredovanje,« je pripovedoval Jure, ki je pogodbeno zaposlen v podjetju Dell Technologies. Sandra, ki je diplomirala iz angleške in ameriške književnosti, nato pa se je na Irskem šolala na področju projektnega menedžerstva, ureja pogodbe v enem od irskih podjetij za distribucijo elektrike. Kupila sta si hišo in se z njo za deset let zakreditirala za 125.000 evrov. Zaslužita 2800 oziroma 2000 evrov mesečno, si pa pomagata še z oddajanjem ene sobe v sistemu b&b (postelja in zajtrk), s čimer pokrijeta stanovanjske stroške. Poleg tega eno sobo oddajata neki Francozinji, Sandra pa nekaj malega zasluži tudi z ličenjem deklet. Največji izdatek je plačevanje javnega vrtca – 800 evrov na mesec, kar je najnižja vsota za bivanje otroka v varstvu od sedme ure zjutraj do 18.30, kadar starši to potrebujejo. Jure in Sandra sta zadovoljna in, kot sta povedala, z veseljem zreta v prihodnost. V članku se bomo pozneje še vrnili k tej družini.
Glas ZA sodobno družbo. Irski se, kot kaže, obetajo vedrejši časi. Tudi dobesedno, saj je med mojim sedemdnevnim bivanjem v tej državi le dvakrat deževalo, kar je za njihovo podnebje pravi čudež. Čeprav je še zelo daleč od liberalne družbe, vse kaže, da se ena najbolj konservativnih in katoliških držav v Evropi počasi sekularizira. In še kako! Za ukinitev ustavne prepovedi splava je glasovalo 66,4 odstotka volivcev. Na Irskem, kjer so šele leta 1993 dekriminalizirali homoseksualnost, so leta 2015 izpeljali referendum in na njem se je 62,1 odstotka volivcev – kot prva država na svetu – izreklo za legalizacijo istospolnih porok. Leo Varadkar, ki je pri 38 letih postal najmlajši premier v zgodovini Irske in se leta 2015 deklariral kot homoseksualec, se je takrat zavzel za legalizacijo istospolnih porok, zdaj pa tudi za pravico do splava.
Na obeh referendumih je bil pomemben vsak glas, zato so se irski izseljenci iz vseh koncev sveta obakrat v velikem številu vrnili v domovino, opazno pa se je povečala tudi registracija volivcev, in to predvsem mladih. Vsi ti volivci so bili glas za legalizacijo, kajti javnomnenjske ankete so sicer napovedovale tesen izid.
Slovenci, ki se jim je težko odpovedati nedeljskemu izletu in ki zaradi bizarnih razlogov ne uveljavljajo svoje volilne pravice ter se ne udeležujejo volitev, bi se lahko iz teh primerov veliko naučili. Sodobni Irci so razumeli, da gre za vprašanje človekovih pravic, pri čemer jim je uspelo marsikateremu tradicionalistu dopovedati, da nimajo te pravice prav nobene zveze z vero posameznikov.
Tradicija nepraktičnosti. Potem ko so odstranili plakate z YES in NO glede splava, se je življenje hitro vrnilo v stare tirnice. Če pogledamo množico turistov, ki oblegajo to prelepo deželo, pravzaprav sploh ni občutiti napetosti, ki jih prinašajo takšne velike spremembe.
V vsakdanjem življenju se Irci na številnih področjih kot pijanec plota držijo tradicije, in to angleške. Prva stvar, s katero se mora sprijazniti obiskovalec, je volan na desni strani in vožnja po levi. Prvi dve uri vožnje od Dublina do drugega največjega irskega – in nadvse lepega – mesta Corka sem se vsa osredotočila le na to. Mesta med seboj tekmujejo, tako kot pri nas Ljubljana in Maribor. Rivalstvo je tudi na pivskem področju: enim vlada znamka Guinness, drugim Beamiss.
Druga tradicionalna stvar je vztrajanje pri tem, da imajo umivalniki po dve pipi – eno za mrzlo in drugo za vročo vodo. Celo v javnih straniščih. Tako se morate vedno odločiti med tremi možnostmi: prijetno mlačno vodo v umazanem umivalniku, vrelo ali mrzlo vodo. Neverjetno, kako lahko takšna neumnost poseže v tvoje vsakdanje življenje. Prava mora so tudi sodobne pipe v kabinah za prhanje, saj bi moral človek imeti doktorat iz tehničnega znanja, da bi mu uspelo pravilno voditi te vesoljsko kreirane naprave in se oprhati, ne da bi se dodobra opekel.
Ko je bog ustvaril čas ... Kar zadeva pitje alkohola, je resničnost daleč stran od stereotipnega prepričanja, da so Irci velike pijandure. Res je, da tudi sodobni Irci radi pijejo svoj viski in pivo, a ko gre za kulturo pitja, jim Slovenci ne sežejo niti do kolen. Tretja – zelo lepa – tradicija, ki je ne opuščajo, je obiskovanje pubov, in to tako tistih lepih starih in tradicionalno urejenih kot sodobnih različic, v katerih se zbirajo mladi in stari ter celo cele družine (denimo med spremljanjem tekem), saj je hrana v pubih v glavnem zelo okusna, njihove tradicionalne jedi pa zagotovo nadvse kakovosten obrok. Res je, da je lahko večja skupina prijateljev, ki se zberejo v pubu, občasno zelo glasna in da drugo za drugo naročajo runde piva, vendar v vsej Irski nisem videla niti enega samega odurnega pijanca. Tu in tam je videti osamljene posameznike, ki sami uživajo ob svojem pivu in gledajo v tla ali nekam v prazno, a to so zgolj ljudje, ki so si »vzeli svoj trenutek«. Irci namreč pravijo: »Ko je bog ustvaril čas, ga je naredil dovolj!« Te besede, ki sem jih prebrala na steni nekega puba v čudovitem obmorskem mestecu Cobh, še kako držijo in so vredne premisleka. V vsakem pubu, v katerem se zbirajo območni prebivalci, je bilo nadvse prijetno. Če zaprosite za nasvet ali pomoč pri svojem turističnem potepanju, si vsekakor vzemite dovolj časa, kajti zelo ustrežljivi Irci se bodo potrudili, da vam vse lepo pojasnijo, napišejo in narišejo. Ker so prijazni in »ker je časa dovolj«, so prepričani, da so ljudje, ki zapravljajo čas, pravzaprav varčni, saj imajo vedno dovolj časa, kadar ga od njih kdo zahteva. To sem izkusila tudi sama.
Če dežuje, še ne pomeni, da je vreme slabo. Po zgodovinskem potovanju Janeza Pavla II. leta 1979, ki pa zaradi varnosti ni mogel obiskati Severne Irske, zdaj prvič napovedujejo papežev obisk severnega dela države in morebitno združitev otoka, zlasti če bo Severna Irska takrat že trpela posledice brexita. Ljudje o tem govorijo – tudi v pubih, če jih vprašate –, a niso kdove kako vznemirjeni, saj gre Irski na bolje tudi brez severnega dela. Brez Severne Irske jim gre celo veliko bolje, saj ostajajo tam katoliki in protestanti na dveh bregovih, in to kljub dogovorjenemu miru. Seveda pa to turistov ne privlači v tolikšni meri, kot jih mirno in zeleno podeželje ter divja lepota atlantske obale južnega dela otoka. Tu se enkratna narava popotniku pokaže v vsej svoji naravni moči in neizprosnosti.
Na počasnem potovanju po tej čudoviti obali človek dojame, kako veter čisti misli, kako je lahko dež presunljiv in zastrašujoč, hkrati pa neizmerno lep. Razumeš, ko ti pojasnijo, da je imenovati dež za slabo vreme prav tako neprimerno, kot če bi za lepo vreme razglašali žgoče sonce. Irci pravijo, da je treba takrat, ko ima vihar dovolj sape in dež veliko vode, imeti pri roki eno od teh stvari: karte, pletilke, volno, svečo, kozarček viskija ... in se prepustiti melodiji dežnih kapljic ter zavijanju vetra.
Kakorkoli že, tu se vreme spreminja vsakih petnajst minut. Človek mora biti pripravljen tako na vesoljni potop kot na objem sončnih žarkov. Številni ljudje, ki živijo v mestu, imajo vedno pri roki odejo in ob še tako kratkem sončnem obdobju jih lahko vidite, kako za naše pojme neverjetno malo oblečeni na odeji uživajo v toploti sončnih žarkov. Naj mimogrede povem še to, da ženske tam v skladu z angleško tradicijo hodijo naokoli brez nogavic, in to celo takrat, ko imajo na sebi krznen plašč ali jopič. Mene je mrazilo do kosti, ko sem opazovala vse te gole noge.
Več v Zarji št. 24, 12. 6. 2018.
