Pred nekaj dnevi so časopisi po srbskih virih radostno povzeli novičko, da režiser Emir Kusturica svojim kravam predvaja klasično glasbo, da bi dajale več mleka. Kusturica je resda ekscentričen, ampak klasika v hlevu ni njegova iznajdba, študije so že pred leti ugotovile, da sladki toni klasikov kravice umirijo in da potem tako sproščene dajejo do tri odstotke več mleka.
Seveda pa večina krav nima svojega glasbenega direktorja, kot ga imajo Kusturičeve, posebej zanje je namreč njegov prijatelj Ivan Tasovac, bivši srbski kulturni minister in direktor Beograjske filharmonije, izbral nekaj Mozartovih klavirskih koncertov in odlomke iz Čarobne piščali, ki jih predvajajo v hlevu. Kakšno je torej mleko z rahlim priokusom Mozarta? Menda odlično. In obilno. No, vsekakor za tri odstotke obilnejše.
Da klasika res terapevtsko vpliva na krave, je nehote pomagal dokazati tudi eden od hlevarjev, ki se z glasbeno izbiro svojega šefa ni strinjal, in je kravam skrivaj predvajal srbske narodnjake. Pa so ga dobili pri nečednem početju, Kusturica je namreč opazil, da so krave postale bolj živčne in da dajejo manj mleka. In tako se je Mozart spet vrnil v hleve, ne le pri Kusturici, čudežni recept so potem posvojili še okoliški kmetje.
Tisoč krav se ne more motiti. Študija, na katero se sklicuje Kusturica, je iz leta 2001, naredili pa so jo na univerzi v britanskem Leicestru. Tam so tisoč kravam predvajali glasbo, vendar pa niso eksperimentirali samo s klasiko; krave, vse holstein-frizijske pasme, so devet tednov poslušale glasbo po dvanajst ur na dan, od petih zjutraj do petih popoldne, vrteli pa so jim hitro ali počasno glasbo, včasih pa sploh nobene. In se je na koncu pokazalo, da so največ mleka, do tri odstotke, dajale takrat, ko so jim vrteli umirjene ritme, malo manj takrat, ko so se naužile tišine, najmanj pa po dvanajstih urah poskočne glasbe. Raziskave kažejo, so potem povzeli znanstveniki, da kravji glasbeni okus, podobno kot pri inštruktorjih aerobike, ne temelji toliko na posameznem izvajalcu, temveč na tem, koliko udarcev na minuto ima glasba. Tule je nekaj primerov glasbe, ki dvigne proizvodnjo mleka: Beethovnova Pastoralna simfonija, Everybody Hurts (REM), What A Difference A Day Makes (Aretha Franklin), Bridge Over Troubled Water (Simon & Garfunkel), Moon River (Danny Williams) in, jasno, Perfect Day (Lou Reed).
So pa poznejše študije ugotavljale, da so krave, tako kot inštruktorji aerobike, različne in ne reagirajo vse enako. Kitajske krave, na primer, imajo očitno drugačna ušesa, saj v kitajščini obstaja fraza »igrati kravam«, ki pomeni brezplodno početje, nekako tako kot pri nas »metati bisere svinjam«.
Beethoven za dober spanec. Nobenega nestrinjanja pa ni pri študijah o vplivu klasične glasbe na pse, te namreč enoglasno pravijo, da človekovemu najboljšemu prijatelju klasika prija. Pred tremi leti so eno takih študij izvedli v škotskem živalskem zavetišču, nekaterim psom so predvajali klasično glasbo, drugim ničesar. Merili so jim srčni utrip, analizirali slino in opazovali njihovo obnašanje. Psi s polnimi ušesi klasike so imeli nižji srčni utrip, nižjo raven stresnega hormona, manj so bili na nogah in manj so lajali. Res pa so učinki hitro izzveneli, včasih že po enem dnevu. Očitno se psi tako kot ljudje hitro naveličajo ene in iste glasbe.
Še boljše rezultate dosežete – menda – če psom predvajate glasbo, prirejeno posebej zanje. To sicer najbolj vneto trdijo ljudje, ki prodajajo zgoščenke s pasjo muziko – seveda pa ni rečeno, da nimajo prav. Lisa Spector, koncertna pianistka, glasbena učiteljica in bivša gojiteljica psov, trdi, da njen CD z glasbo za pse, ki ga predvajajo v več kot 1500 zavetiščih za živali, pomaga psom najti dom. Ne le da glasba pomirja pse, pravi, pomirja tudi ljudi, potencialne posvojitelje, ti zaradi tega več časa preživijo v zavetišču in je torej bolj verjetno, da se domov vrnejo z novim kužkom. Pri glasbi s 50–60 udarci na minuto se več kot 70 odstotkov psov v zavetišču umiri, v domačem okolju pa več kot 85 odstotkov, več kot polovica jih spokojno zaspi.
Več v Zarji št. 21, 22.5.2018
