Zaradi prepozno odkrite sladkorne bolezni je Martin Močnik pred enajstimi leti oslepel. »Takrat sem imel dve možnosti, ali obsedim doma na kavču, se smilim samemu sebi in šimfam državo, ali pa sprejmem stanje, kakršno je, se prilagodim, iz tega potegnem kaj dobrega, državo pa vseeno lahko še vedno šimfam,« se je hudomušno nasmehnil šestinpetdesetletnik, ki se je lotil izzivov, kakršnih se še videči ne lotijo! Nedavno je v spremstvu psičke Bibe (posebej izšolane za vodnico slepih) v enaindvajsetih dneh prehodil 841 kilometrov slovite romarske poti Camino de Santiago.
Tekst: Katja Božič, foto: Šimen Zupančič
Na poti se je že prvi dan srečal s hudim izzivom, večina bi zaradi česa takega pospravila nahrbtnik in se vrnila domov, on pa se ni dal. Trmasto je vztrajal do konca, prišel na cilj pred predvidenim časom in bi pot celo še nadaljeval, če ga ne bi ustavila slabo vreme in zanj premalo označena pot.
Kruta resničnost. Martin je človek, ki ne more biti pri miru. Gostinec po poklicu je imel svoja gostišča – najprej v Mengšu, potem na Vrheh nad Trbovljami, odločal je, skrbel za druge ljudi, potem pa mu je slepota zamajala temelje pod nogami in spodkopala samostojnost. »Vsakega pol leta sem sicer hodil na živilske preglede, a kot kaže, mi sladkorja niso pregledovali. Ker pa sem bil neko obdobje ves čas zelo žejen, sem šel k zdravniku. Preiskava je pokazala zelo povečane vrednosti, inzulin sem moral dobivati celo sedemkrat na dan.« Vmes mu je začel čedalje bolj pešati vid. Zaradi nekaterih naključij kasneje se mu je sladkor znormaliziral, zato mu ni treba jemati inzulina (čeprav se lahko zgodba ponovi, pravi), oči pa so bile že prizadete in poti nazaj ni bilo več. Vid mu je hitro pešal in kljub sedemindvajsetim operacijam v osemnajstih mesecih, s katerimi so si zdravniki prizadevali, da bi ga obvarovali pred popolno slepoto, je bilo prepozno. Na eno oko ne vidi nič, na drugo pa dva odstotka, zaznava svetlobo in premikanje povsem blizu obraza. Spoznanje, da ni rešitve, je bilo zanj velik šok, saj se mu je življenje povsem spremenilo in ni več mogel opravljati poklica, v katerem se je počutil kot doma. »Vse življenje sem bil samostojen, potem pa nenadoma odvisen od drugih.« Bilo je grozno, ampak ko je začel sprejemati novo situacijo, so se stvari začele spreminjati. Njegovo življenje je postalo svetlejše, ko je dobil Bibo, prijazno labradorko, vzgojeno za vodnico slepih. »Ko mi jo je njen inštruktor Marko pripeljal in odprl prtljažnik avtomobila, mi je skočila v naročje in od takrat sva neločljiva. Ni stvari, ki je ne bi naredila zame in jaz zanjo,« je povedal in psičko, ki se je povsem umirila ob njegovi strani, medtem ko smo se pogovarjali, ljubeče počohal in priznal, da je imel veliko srečo. »Psa spoznaš šele, ko ga dobiš. Ni rečeno, da se boš z njim ujel. Če ni kemije, ni zaupanja, ki je osnovno. Midva sva se res dobro našla!« Življenje je prilagodil. Preselil se je v varovano stanovanje v Domžalah, kjer je vse, kar potrebuje. »Večino imam v krogu enega kilometra.« Poleg tega je takoj ob njegovem domu večkilometrska pešpot ob Kamniški Bistrici, ki sta jo z Bibo takoj posvojila.
Zadaja si vedno višje cilje. »Če nimam cilja in imam preveč časa, delam neumnosti,« je z nasmehom razložil, zakaj si zadaja vedno višje cilje. Ker tudi brati ne more več, kar je prej z užitkom počel, je njegova terapija hoja. Z Bibo naredita povprečno od pet do šest tisoč kilometrov na leto. Kadar hodi, mora nenehno razmišljati, kam bo stopil, kam zavil, kdaj je breg, stopnica … Čeprav je Biba čudovita in ji povsem zaupa, mora biti povsem skoncentriran, če noče tvegati kakšne poškodbe. Ob Kamniški Bistrici, kjer sem ga že tudi sama velikokrat srečala, je reden sprehajalec. »Po znanih poteh hodiva zelo hitro, v eni uri prehodiva tudi šest kilometrov, na Caminu pa sva prehodila povprečno pet kilometrov na uro.« Še posebej pa z Bibo obožujeta hojo po hribih. S skupino upokojencev iz Mengša že nekaj časa ob sobotah hodi v gore. Z njimi je med drugim prehodil slovensko Jakobovo pot, o kateri smo v naši reviji že pisali. »Kar naprej pa so govorili o sloviti romarski poti Camino de Santiago. Prej sploh nisem vedel, da obstaja. Ker sami zaradi različnih razlogov ne morejo na pot, sem si rekel, zakaj pa ne bi šel jaz!« Tri leta je razmišljal o tej ideji, dokler lani oktobra ni končno dozorela. Najprej je hotel na pot s spremljevalcem (in Bibo seveda), ker ne zna tujih jezikov in ker bi bilo vse precej laže. Svojo pot bi plačal sam, za spremljevalca pa je našel donatorje, ki se jim danes iskreno zahvaljuje. »A dva dni pred odhodom mi je sporočil, da ne more z mano. Jaz pa sem imel vozovnice že plačane,« je spregovoril o prvem razočaranju. Skušal je najti sopotnika, ki bi mu lahko zaupal in bi pot tudi zmogel, na koncu pa se je odločil, da gre sam. Pešačenje ga niti ni toliko skrbelo, saj ni vedel, kaj sploh pričakovati, na začetku ga je bilo bolj strah, kako bo sploh prišel do izhodišča poti in kako se bo vrnil.
Več v Zarji, 22.5.2018
