Druženje in petje. Ljubiteljski pevski zbor Carmen manet je nastal iz čiste ljubezni do petja in druženja. Bivše kranjske gimnazijke, ki so prepevale v gimnazijskem dekliškem zboru in že takrat navduševale s svojo pesmijo, so po maturi pogrešale to druženje in petje. In tako je leta 2011 vzniknila ideja, da bi osnovale nov zbor. Ime zbora, ki je latinsko in v prevodu pomeni pesem ostane, odraža to, kar je 33 pevk družilo v gimnaziji in jih ponovno združilo, tokrat kot študentke, intelektualke, mamice ...
Dekleta so idejo za nov zbor predstavile Primožu Kerštanju, priznanemu zborovodji in glasbenemu pedagogu, s katerim so sodelovale v dekliškem pevskem zboru. »Sprejel sem to pobudo, saj so bile punce zagnane, in sem si mislil, naj pojejo. Začeli smo iz čistega veselja, neobremenjeni s kakšnimi ambicijami. Hitro se je izkazalo, kakšen potencial so. Vadili smo, spremljali trende, novosti in jim dodajali svoje poudarke. Kmalu smo se udeležili tekmovanj in bili uspešni. Vendar tako kot na začetku nas še vedno vodi čisto veselje,« pravi Primož Kerštanj.
Danes sodi ženski pevski zbor Carmen manet v mednarodni vrh. Da so vrhunski, potrjuje lanska zmaga na tekmovanju za Evrovizijski zbor leta, ki pa sploh ni bila presenečenje, bila je le »češnja na torti«, saj so že pred tem prejemali priznanja, kjerkoli so se predstavili. Letos pa je ta naš zbor povabljen na Noč zborov, ki tradicionalno poteka v Bruslju; prireditev, na kateri so peli tudi Dunajski dečki, zbor ruske armade itd., bo letos gostila petnajst zborov.
Pred nastopom še malo plesa … Pripele in priplesale so nam torej prvo zmago na Evroviziji: »Pred nami je pel nemški pevski zbor, me pa smo bile že postavljene v vrsto za prihod na oder. Njihova jazzy izvedba nas je tako prevzela, da smo se začele gibati v prijetnem ritmu, da smo kar poplesavale …« Marsikdo jim verjetno zavida to sproščenost. Eva, ki je ena od pobudnic in je v zboru že od začetka, končuje magistrski študij programa IMB na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Zaposlena je v oglaševalski agenciji, to delo pa opravlja tudi za njihov zbor. Primož Kerštanj pravi, da je zelo aktivna tudi pri oblikovanju programa, zato jo vprašam, ali je kakšna pesem, ki ji je še zlasti ljuba ali jo še vedno gane. Ker pojejo vse od ljudskih, popa do gospela, jazza …, je seveda težko imeti le eno najljubšo. Pa vendar Evo vedno znova prevzamejo čustva ob lepi, a zahtevni ljudski pesmi Ne ouri, ne sejaj: »Ko je iz zbora odhajala Tajda, naša nekdanja sopevka, si je za slovo izbrala to pesem. Nanjo so vezani prav posebni spomini.« Seveda sta vsem ljubi tudi pesmi, ki so ju zapele na Evroviziji – aranžma cikla ljudskih pesmi z naslovom Adrca Katarine Pustinek Rakar in pesem Ta na Solbici. Avtor slednje je mlad skladatelj Samo Vovk, ki ga je Primož povabil k sodelovanju. Zanimiva pesem se zgleduje po ljudskem melosu slovenske manjšine v Reziji, zato je tudi besedilo v rezijanščini. Pripoveduje o praznovanju poroke v vasi Solbica, kjer vesel topot nog preglasi reko Bilo in odmeva do Kanina. Pevke so očarale tudi z zahtevnim grlenim petjem.
Ljubezen in vesolje. Samo Vovk pa je avtor tudi izjemne skladbe Apolo 18, po kateri se imenuje nov studijski album Carmen manet. Razložil je, da gre v Apolu 18 za preplet dveh tem, ljubezni in vesolja: »Rdeča nit pa je ples – ples zaljubljencev in ples planetov.« Doda, da je besedilo napisal Marko Rijavec.
Samo Vovk dobesedno pristaja k zboru Carmen manet. Pri 29 letih je skoraj v povprečju starosti deklet iz zbora in tako kot one ima tudi sam za sabo že pomembne skladateljske uspehe. One so ljubiteljske pevke, po poklicu oziroma študirajo pa vse kaj drugega, in tudi on ni študiral kompozicije, temveč arhitekturo. Je pa ena razlika – ni Gorenjec, kot so bivše kranjske gimnazijke, temveč z zgornje Primorske.
Prašičja gripa in druge zgodbe. V zboru poje tudi Barbara Kušar, ustanoviteljica Dekliškega pevskega zbora Gimnazije Kranj, iz katerega izhajajo pevke Carmen manet; vendar ne uči glasbe, temveč matematiko. »Od začetka je članica zbora Carmen manet in tako je iz gospe profesor postala Barbara,« pravi Eva, njena bivša dijakinja. Ker je Barbara z njimi od začetka, je tudi polna zanimivih spominov. Prav poseben je tisti na tekmovanje v Južni Koreji: »Ko naj bi se iz Koreje, kjer smo bili na tekmovanju še z dekliškim pevskim zborom, vrnili domov, smo morali vsi v karanteno, ker naj bi se med pevci tega tekmovanja pojavila prašičja gripa. Začelo se je iskati rešitev, in ker v Južni Koreji ni našega veleposlaništva, smo pomoč iskali pri slovenskem veleposlaniku na Japonskem. Preko njega smo dobili jamstvo, da smo se lahko vrnili v Slovenijo.« Karin Piškur pa se spomni poti na Kitajsko; tja naj bi poleteli iz Benetk, a so obtičali v prometnem zamašku. Klici na letališče so sicer malce zalegli, saj jih je letalo kar dolgo čakalo, ni jih pa dočakalo … Ko so prispele na letališče, so ga videle vzleteti. Vrnile so se v Slovenijo, sledilo je iskanje novih povezav in naslednji dan so se ponovno odpeljale v Benetke in od tam na Kitajsko. Bile pa so prijetno presenečene, ko jih je pilot prav posebej pozdravil. Sicer pa bo za Karin, ki študira babištvo, vedno najlepši spomin na trenutek, ko je na koncu osnovne šole dobila obvestilo, da je opravila avdicijo in je sprejeta, takrat še v Dekliški pevski zbor Gimnazije Kranj.
Več v Zarji št. 20, 15. 5. 2018.
