Njegov opus je tako obširen, da je skoraj zmanjkalo prostora zanj v njegovi hiši, a ob tem, da je cenjen umetnik, je očitna tudi njegova humanitarna nota. Pomaga, kjer se le da. Ob številnih nagradah, ki jih je dobil, je lani prejel tudi državno priznanje Andragoškega centra Slovenije za promocijo učenja in znanja odraslih. Vinko pravi, da vsakega lahko nauči slikati, umetnik mora pa sam »ratati«.
»Če si umetnik, imaš oči, da vidiš senco in luč,« je napisal Ivan Cankar in objavil za zmeraj v Beli krizantemi. Vinko je umetnik. Dosegel je naklonjenost kritikov in javnosti, pa čeprav, kot je povedal, nima akademije, je neko kritiško oko, ki ga je vseskozi budno spremljalo (Cene Avguštin je bil to, eden ključnih poznavalcev sodobnega slovenskega slikarstva), ob neki priložnosti dejalo, da je Vinko v svojem ateljeju v Tržiču naredil vsaj dve akademiji. Tam sva ga s fotografinjo tudi obiskali.
Pojava je umetniška. Slikarski klobuček. Brčice. Prostor, v katerem ustvarja, je skoraj nenavadno urejen, ampak saj tisti kliše o neorganiziranih, zakajenih, okajenih, večkrat ločenih, bipolarnih umetnikih z veliko težavami ne drži več. Za Vinka se zdi, da črpa iz svetlobe (čeravno je veliko njegovih del na temni podlagi). No, če bi s fotografinjo ostali dlje, bi gotovo našli še kakšno »črno luknjo« v vseh Vinkovih odtenkih, s katerimi nas nagovarja.
Vinkova umetnost. Tisti, ki se spoznajo, vedo povedati, da je Vinko neustavljiv v raziskovanju »novih možnosti že izbrane motivike«. Skoraj 50 let je že od njegove prve samostojne razstave, drugo leto se bo praznovalo pri Hlebših, a kaj bi čakali na okroglo obletnico, tudi številka 49 je vredna velike pozornosti! Vinko nikoli ne pozabi omeniti velikih treh, ki so pri njegovem ustvarjalnem razvoju najspodbudneje vplivali nanj. To so imena, ki jih strokovna javnost dobro pozna: Milan Batista, Igor Kregar in Milan Butina. Vsi trije so pomembno zaznamovali Vinkovo umetniško življenje. V vseh slikah, ki nama jih s fotografinjo pokaže, utripa narava. V zadnjem ciklusu, ki ga je tudi imenoval Med naravo in kozmosom, je šel še dlje od življenja na zemlji. Šel je globlje v vesolje, kjer presega fizični, nam znani svet. Zelo pomembno vlogo v njegovih delih imajo lišaji, nebesna telesa in starodavna bitja, ki ga s svojo obliko nagovarjajo. V zelo živahnih in jasnih barvah. Povedal je, da včasih kar leže v travo in opazuje živalce, rastline, živo naravo pač, ki ga obkroža, tudi z mikroskopom opazuje ure in ure in potem te v spomin zasidrane slike potrpežljivo nanaša na platno. Za svojim ateljejem, kjer je ta dobri človek tako zelo srečen, hrani nebroj platen ... Lahko bi jih hranili kje drugje, pa se je odločil, da bodo kar v domači hiši v Tržiču. V Paviljonu NOB v Tržiškem muzeju je trenutno razstavljen njegov zadnji ciklus slik, o katerem je Janita Košir med drugim napisala: »Še vedno urejen in povečan rastlinski svet, tisti umirjeni mikro- in makrokozmični svet, kot smo ga vajeni pri Hlebšu, je sedaj umestil na brezmejni in skrivnostni prostor vesoljskih dimenzij.« S fotografinjo sva si razstavo tudi ogledali in občutek, ko se znajdeš, ne ob eni, ampak ob številnih Hlebševih slikah hkrati, je tak, kot bi se znašel v planetariju v trenutku, ko se v vesolju dogajajo ognjevite eksplozije in vesolje zaživi v barvah ter očem nevidni predmeti dobijo nove in nam že znane oblike. Človek pri 75 – Vinko Hlebš se je rodil leta 1943 –, ve ali vsaj sluti, kako bo, ko nas več ne bo. In na njegovih slikah se zdi, da na nas čakajo čudoviti barvni prizori.
Vinkova družina. Je oče in mož. Najprej so tu tri hčere, na katere je ponosen, in one so ponosne nanj. Najstarejša je Marjana (to je tista Marjana, ki je nekaj let dobro vplivala tudi na igralca Borisa Cavazzo, sploh ker se je z njeno spodbudo začel bolj zdravo prehranjevati). Potem je tu Urška, arhitektka, ki živi v Ljubljani, in najmlajša Eva, ki je na svet prišla 11 let za drugo sestro in so je vsi zelo veseli, je povedala Vinkova žena Francka, ki ga podpira pri njegovem umetniškem delu že od začetkov.
Vinko je že na začetku povedal, da je razlog za njun uspešni zakon prav to, da sta si dovolila biti – ona njemu, da je slikar, in on njej, da je pevka. Gospa ne poje več, Vinko pa še slika. Pa še kako, ne zmanjka mu energije, je povedala žena. Že pred njo vstane, pripravi kaj za kosilo, vegetarijansko, »a ne jemo same solate, da ne bo pomote«, se je pošalila Francka, ki nam je prinesla kavo s sojinim mlekom. Odkar je na hčerino priporočilo vegetarijanka, kot vsi drugi v družini, je ne boli več glava. Konec je z migrenami, je rekla. In Vinko je imel tudi tihi infarkt, ob hrani, ki si jo skrbno pripravljata z ženo, pa se počuti kot nov in lahko veliko časa preživi v svojem ateljeju, kjer je najsrečnejši človek.
Več v Zarji št. 20, 15. 5. 2018.
