Nemška princesa Sofija Avgusta Friderika je imela 15 let, ko so jo pripeljali na ruski dvor za nevesto dve leti starejšemu Petru Fjodoroviču. Izbrala jo je hči Petra Velikega, ruska carica Elizabeta, ki sama ni imela otrok, zato je določila za  naslednika svojega nečaka. Imenovala ga je »durak«, bedak, kar je tudi bil, pa še prav nič možatega in čednega ni bilo na njem, a žal ni imela druge izbire. Najbrž je upala, da bo mlada princesa, ki ni bila posebno lepa, bila pa je zelo bistra in simpatična, popravila dedne lastnosti dinastije Romanovih. V nasprotju z Marijo Terezijo in Viktorijo, ki sta bili nesmrtno zaljubljeni v svoja ženina, se je med nemško princeso in njenim ruskim snubcem pokazala takojšnja obojestranska antipatija.

Osem let skomin. Lenin je nekoč vzdihnil, da bi bilo treba iz Rusov »stepsti« azijske navade, in ena od njih (ki v dokajšnji meri velja še danes) je, da se poročajo zelo mladi. Na ruski dvor so prihajale neveste, ki so imele tudi manj kot petnajst let, Katarina, tako so jo poimenovali potem, ko je prestopila v pravoslavje, ni bila nobena izjema. Kakšno leto so jo vzgajali, kar ni bil noben problem, saj se je izredno hitro naučila ruščine in dvornih etiket, potem sta se s Petrom leta 1745  z dolgima nosovoma poročila. On je bežal od nje, ona pa od njega, zakon kar osem let ni bil konzumiran, kot se temu strokovno reče. Medtem je Katarina veliko brala in se izobraževala. Govorilo se je, da je Peter impotenten, in carica je nečaka prisilila, da je svoj organ pokazal zdravniku. Potreben je bil kratek kirurški poseg in napaka je bila odpravljena, nakar sta mladoporočenca končno legla skupaj in leta 1754 se je rodil sin Pavel, edini od štirih otrok, ki ga je Peter priznal za svojega. Sicer pa se je na dvoru šušljalo, da je otrok v resnici sin Katarininega ljubimca Gregorija Orlova, z njim je preživela kar trinajst let.

Zdi se, da je tudi carica Elizabeta sumila, da otrok ni Petrov, kar jo je morda celo veselilo. Vsaj ne bo tak butec kot oče, ki se je ukvarjal s kupom čudaštev in javno varal svojo ženo, je godrnjala po svojih sobanah. Katarini je pri priči izpulila otroka, prvič ga je videla šele po pol leta in drugič, ko je praznoval drugi rojstni dan, pa še to s pomočjo svojih zaupnikov, ki so jo pritihotapili na zabavo. Očitno pa je bil Pavel sin svojega očeta, saj je bil prav takšen čudak. Morda bi bil vendarle drugačen, če bi ga smela vzgajati Katarina? Vzgojila je namreč njegovega sina, svojega vnuka Aleksandra, in bil je izjemno pameten in priljubljen, a o tem kasneje.

Ženska na prestolu. Leta 1762 je po tetini smrti Peter sedel na ruski prestol. V najkrajšem času se mu je uspelo spreti z vsemi zavezniki, s cerkvijo, vojsko in  plemstvom, ki si  je vsekakor želelo močnega, odločnega carja. Rusi imajo namreč v najslabšem možnem spominu obdobja brezvladja, ki so jim  rekli »smuta«. Takrat so se bojarji klali med seboj za prestol, ljudstvo je krvavelo in stradalo, in od tod prepričanje, da je še tako krvoločen vladar boljši od nobenega. Pol leta po kronanju so Petra ubili v zaroti, ki jo je vodil Katarinin ljubimec Gregorij Orlov. Katarini niso mogli dokazati, da je bila vpletena v umor,  najbrž se tudi pretirano trudili niso, saj je bilo jasno, da Petrovo vladanje pelje v katastrofo. Kaj bi naredili z njo, če bi obstajal kakršenkoli sum? Gotovo bi jo »postrigli«, tako so Rusi rekli ženskam iz uglednih družin, ki so jih poslali v samostan, da so se jih znebili. Kar precej carskih sester, ljubic in nezakonskih hčera je pristalo v razkošnih kloštrih, tam so imele vse udobje, niso pa smele ven.

Ampak dvor je ugotovil, da je izobražena in odločna Katarina z dobrimi zvezami na drugih evropskih dvorih iz pravega testa za carico. Niso je določili za regentko (sin Pavel je imel osem let), saj je že Peter Veliki, ki je začel z modernizacijo Rusije, sklenil, da lahko car sam izbere svojega naslednika in da to ni nujno prvorojeni sin. Po analogiji je torej lahko vladarica tudi žena.

Filozofinja na prestolu. Imela se je za filozofinjo na prestolu, občudovala je evropsko razsvetljenstvo, dopisovala si je z velikimi umi tistega časa in jih vabila na dvor. Precej je omilila cenzuro ter spodbujala izobraževanje plemstva in meščanstva. Podržavila je cerkveno zemljo, spodbujala je razvoj kmetijstva in industrije, velikansko državo razdelila na regije, ki jim je bilo preprosteje vladati. Gradila je bolnišnice in šole, tudi za odrasle, in ustanovila je prvo šolo za dekleta v Evropi. Ustanovila je prvo javno knjižnico in pokupila ogromne zbirke umetniških del, ki jih lahko občudujemo v Ermitažu. Napisala je priročnik za izobraževanje otrok, pisala je didaktične komedije in uprizarjali so jih še dolgo po njeni smrti, pa biografije in razprave. Voltaire jo je od navdušenja imenoval zvezda severnica.  

300 ljubimcev? Katarina Velika je veljala za preračunljivo, brezobzirno, drzno, daljnovidno, izkoriščevalsko …, skratka, pripisovali so ji lastnosti, ki so veljale za vladarje. Za moške torej, ki so lahko imeli za povrh še celo vrsto ljubic in nezakonskih otrok, ne da bi jim kdo kaj očital. Uradni kronisti so Katarini pripisali 21 ljubimcev, natolcevalci pa kar 300. Na skrivaj so ji rekli peterburška vlačuga, ji pripisovali obvezen seks po šestkrat na dan, imela naj bi zdravnika, ki je vse potencialne ljubimce skrbno pregledal, in grofico, ki naj bi kandidate najprej sama preizkusila. Če so izpit opravili, so smeli v poseben kotiček Katarinine dnevne sobe, in tam so, skriti za zaveso, potešili nenasitno carico, ki da se je rada poigravala tudi z živalmi. Podobnega nakladanja je mogoče najti zelo veliko po vseh mogočih biografijah, še posebej veliko čenč so razširjali Francozi, ki slavne carice še posebej niso marali.  

Katarina Velika naj bi resnično ljubila samo Rusijo, svoje ljubimce pa naj bi predvsem uporabljala, pravijo številni zapisi. Iz pisem in beležk ljudi, ki so ji bili blizu, se kaže ranljiva plat vladarice, ki ni imela te sreče, da bi vsaj zelo mlada živela v srečnem zakonu. Le kako se je znašla med plemiči in oficirji, ki so ji dvorili, ne zmeraj z najplemenitejšimi nameni? Kakorkoli že, s svojimi ljubimci ni nikoli grdo ravnala in tudi  menjavala jih ni kot spodnje perilo. Z najslavnejšim med njimi, Grigorijem Potemkinom, je živela dvanajst let, z njim je imela hčer in govorilo se je, da sta se skrivaj poročila. Potemkin je njej na ljubo osvajal ukrajinske stepe in od tam tudi slavna krilatica »Potemkinova vas«. Carica naj bi s tujimi diplomati plula po Dnepru in jim razkazovala nova ozemlja, Potemkin pa je vedel, da bo zaradi majhnih, zanemarjenih in skoraj praznih vasi razočarana, zato je dal narediti gledališke kulise, kmete pa je oblekel v nova oblačila. Kulise in kmete je potem selil ob reki navzdol, da so imeli potniki na ladji vtis, kako bogata območja da so tam. V novejšem času se je izkazalo, da  je zgodba izmišljena, a še zmeraj uporabna. Županja zgodovinskega mesta Suzdal je dala preobleči zanemarjene hiše v platnene kulise, ko je prišel na obisk Putin. In je to tudi javno priznala. Pač nimamo za obnovo, je tarnala.

Več v Zarji št. 18, 30. 4. 2018.