Kolikor imaš, toliko veljaš! Priprave na poroko so se začele že leto dni pred dogodkom. Treba je bilo rezervirati prostor za zabavo. Vsi boljši poročni prostori so namreč zasedeni že leto vnaprej. Sploh je poročna industrija, ne samo v Goi, ampak po vsej Indiji, močno razvita gospodarska panoga. Med pripravami sem se velikokrat držala za glavo in spraševala, ali je to zares mogoče. Vse okrasje, lučke, barve, kateringi, vsi z novimi oblekami, nališpani in okiteni z zlatom! Vsak dan se je kaj dogajalo. Že to, da je morala družina osebno raznositi okoli 500 vabil, je bilo noro! Ves ta pomp je tudi ogromno stal. Po moji oceni bi lahko za »zapravljeni« poročni denar kupili stanovanje. Glavnino stroškov je seveda nosil nevestin oče. Zdaj, ko sem vso stvar videla pobliže, tudi razumem, zakaj marsikateri oče v Indiji naredi samomor, ker ne zmore stroškov za hčerino poroko, kar je družbeno nesprejemljivo. Poroka je dogodek, ko nevestina starša pokažeta sosedom, prijateljem in znancem, kaj sta v življenju ustvarila in koliko sta »vredna«. Naša nevesta je dobila tudi obilo pozornosti, kar sodi v pravljico, ki jo je imela Livnell spravljeno v predalu z naslovom »Poroka«.

Naši pa že ne! Moja indijska družina izhaja iz zelo tradicionalnega okolja, kjer ima glavno besedo vera. Kot večina Gojevcev so katoličani in Cerkev ima v njihovem življenju ogromno vlogo. Veliko je dobrih stvari, ki so jih deležni farani, cerkvena skupnost na primer vedno priskoči na pomoč, če kdo zboli in ne more poravnati bolnišničnega računa, pomagajo tudi revnim s hrano in oblačili. Cerkev seveda predpisuje tudi norme obnašanja. Včasih imam občutek, kot da tukaj živim še v 18. ali 19. stoletju. V naši fari v Benaulimu imamo odličnega župnika, očeta Rockylina. Gospod je razgledan, rad ima svoje farane, tudi ne grmi s prižnice zaradi njihovih grehov. Je en tak prisrčen in ljubeč duhovnik. Zelo je pazljiv v druženju s farani, ne hodi na njihova praznovanja, ne igra nogometa z vaškimi fantini in ne pleše na porokah. Skratka, nič »posvetnega« ne dela, vsaj ne na očeh faranov. Tukajšnji ljudje mi namreč pripovedujejo, da se za duhovnika ne spodobi, da bi hodil okoli v kratkih hlačah in brcal nogomet. Kaj šele plesal! Ko sem nekaterim vaščanom pokazala video plešočega papeža Frančiška, so me vsi po vrsti hiteli prepričevati, da je to zagotovo »fake« posnetek.

In moja indijska družina zvesto in slepo sledi ter verjame vsemu, kar je izrečeno v njihovi ljubi cerkvi. Ko Mariji  včasih »postrežem« s kakšnim pedofilskim ali finančnim škandalom, ki se je zgodil pod okriljem Cerkve, mi vsa zgrožena odgovori – naši duhovniki pa že niso taki! In ob takem »argumentu« lahko samo obmolknem.

Kot da ga je objel Bog iz nebes! Poroka med Livnell in Jaysonom ni bila dogovorjena, poročila sta se iz ljubezni. Jayson, šteje jih 29, je danes 23-letno Livnell prvič videl na avtobusni postaji pred petimi leti, ko je bila na poti v šolo. »Ko sem jo zagledal, je bilo, kot da me je objel Bog iz nebes,« je razložil. Kako priti v stik z mičnim dekletom, pa je bilo vprašanje, ki si ga je takrat zastavil. Ker se ne spodobi, da bi neznano punco kar ogovoril, se je pozanimal, iz katere družine prihaja. Potem pa je, lisjak zviti, navezal stike z njenim bratom Jesuslyjem. Mali je bil takrat pubertetnik, star 14 let, in je resnično verjel, da je Jayson njegov prijatelj. Mama Maria pa je kar takoj vedela, da je vzrok verjetno domača hči. Jayson je zelo iskren in bogaboječ  fant, prav tako iz zelo tradicionalne gojevske družine, zato je kmalu po tem, ko je prvič videl Livnell in ga je »zadela strela«, prišel v hišo, da se predstavi. Bilo je v nedeljo po maši. Maria je bila totalno zmedena, ni vedela, kaj bi, po navadi je oče tisti, ki se pogovori s snubcem. Marijinega moža pa ni bilo doma, saj je takrat še delal v Katarju in je samo enkrat na leto prišel domov. Ker sem bila tisti čas na »zimovanju« v Goi, me je vsa obupana poklicala, naj vendar pridem dol in ji pomagam. Njeni prošnji sem se odzvala in takoj, ko sem prišla v dnevno sobo, je ona čudežno izginila, rekoč, da gre skuhat čaj. Tako sem s snubcem ostala sama. Name je naredil dober vtis, zdel se mi je pogumen, da je kar prikorakal v našo hišo in preprosto rekel – zatreskal sem se vanjo tako, da ne morem dihati! Hkrati je povedal vse o svoji družini, skrival ni niti tega, da ima brata alkoholika (ki zdaj ne pije več, saj je šel na zdravljenje). Vse drugo je zgodovina.

Pokvarjena roba. Tudi Livnell se je sčasoma zaljubila vanj, čeprav se nista veliko videvala. Oče, ki se je medtem za stalno vrnil domov, namreč ni pustil, da se shajata. »Če bi ju ljudje videvali skupaj, pa iz tega potem ne bi bilo nič, bi Livnell morda ostala doma kot kakšna pokvarjena roba, ki je nihče noče 'kupiti',« mi je Maria razložila zame nerazumljivo očetovo vedenje. Ampak mlada dva sta bila iznajdljiva in sta, če se je le dalo, kršila očetovo prepoved. Ko smo enkrat sami trije odšli na kavo, sem začela nekaj bluziti o seksu in zaščiti, a sta me oba bolščeče pogledala, Jayson pa me je zgrožen vprašal, kaj si vendar mislim o njem! Nič mi ni bilo jasno, kje sem ga polomila. Potem pa sta se razgovorila, da sta se zaobljubila Bogu, da bosta s spolnimi odnosi počakala do poroke. Saj ne, da nimata želje, ta je, ampak onadva bosta vzdržna. Ker je po njunem tako prav. Ah, ja …

Več v Zarji št. 10, 6. 3. 2018.