Čeprav v dvorcu ni prebivalcev in svetloba v oknih zasije le občasno, se zdi, kot da elegantna, nekoliko skrivnostna stavba na vsak način želi povedati svojo zgodbo in v sebi spet prebuditi utrip nekdanjega ustvarjalnega življenja.
Po več letih samevanja je bil dvorec Gutenbuchel spet odprt leta 2015. Arhitektka in poznavalka njegove zgodovine Mateja Kumer je v njem pripravila adventno razstavo. Povezala se je z lokalnimi ustvarjalci in s priznanim cvetličarjem Simonom Ogrizkom, in ta je prostore okrasil v skladu s prazničnim časom. Že prva razstava je bila nadpovprečno obiskana in odmevna. Sledila je velikonočna in nato še septembrsko odprtje dvorca ob tednu evropske kulturne dediščine. Vsako leto je najčarobnejša in najbolje obiskana prav adventna razstava. »Vsak, ki vstopi v dvorec, je očaran. Čas se ustavi, obiskovalci se v njem zadržujejo več ur, ogledujejo si detajle, razstavo, cvetlične aranžmaje,« opiše Mateja Kumer vzdušje na njej in nam predstavi tudi zgodovino ter usodo nekdanjih lastnikov.
Da bi jo bolje razumeli, se je treba vrniti več stoletij v preteklost, ko se je družina Woschnagg leta 1750 iz Vitanj priselila v Šoštanj. Iz majhne usnjarske delavnice je nekaj rodov družine s svojo izjemno podjetnostjo zgradilo veleindustrijo in z izdelki oskrbovalo celotno ozemlje Avstro-Ogrske. »To je za takratni Šoštanj pomenilo, da je postal svojevrstna metropola. Mesto je dobilo sodišče, policijo, godbo Zarja, ki deluje še danes, gasilsko društvo, ki je bilo ustanovljeno v usnjarni, pa tudi nogometni klub,« opisuje Mateja Kumer. Življenje in vzdušje v mestu sta bila polna zanosa. Ključnega pomena je tudi bilo, da je Šoštanj takrat dobil železniško progo, ta je vodila naprej do Dravograda. Ob njej so se na primer razvile Terme Topolšica, saj so lahko obiskovalci tja prihajali z vlakom.
Družina bogatih industrialcev se je zelo posvečala delavcem in njihovim družinam, veliko pozornost je namenjala otrokom. Družinski člani so bili pogosto njihovi botri. Delavci niso imeli visokih plač, a z dodatki in ugodnostmi je bilo zanje dobro poskrbljeno. V usnjarni so imeli prvo elektrarno, ta je del energije dajala tudi domovom delavcev v mestu. Šoštanj je bil takrat bogato razvito mesto, vanj so prihajali svetovljani in v njem pustili svoj pečat.
Vse to se je dogajalo pred letom 1925, ko je družina Woschnagg odkupila dvorec na vzpetini blizu mesta. Tam ga je že prej postavil baron Hebler, navdušenec nad industrijsko revolucijo in njenimi dosežki. Iz tistega časa je znano, da je med svetovno razstavo iz Pariza prišla na obisk njegova teta, zato so v parku pred dvorcem njej v čast postavili miniaturni Eifflov stolp, visok 15 metrov. Ohranjena je njegova fotografija.
Več v Zarji št. 10, 6. 3. 2018.
