Bila sta mlada, lepa, slavna. In vroče zaljubljena. Začelo se je kot v hollywoodskem filmu. In se je, desetletja pozneje, tudi končalo kot v hollywoodskem filmu – le da je zgodba vmes zamenjala žanr. Kar se je začelo kot sladka romanca, se je leta 1981 končalo kot srhljivka.
Mi pa še skoraj štiri desetletja pozneje ne vemo, kako je v resnici umrla Natalie Wood.
Bojim se temne vode, je rekla. Večkrat. Strah igralke Natalie Wood pred »temno vodo«, morjem, je bil dobro znan. In je zato še posebno grda ironija, da je neke mrzle novembrske noči leta 1981 utonila v razburkanem temnem morju.
Da bi o tem morali posneti film? So ga že (televizijski film iz leta 2004 The Mystery of Natalie Wood). In bodo gotovo še kakšnega – najverjetneje takrat, ko bo znova odprta preiskava o njeni smrti pokazala, ali je Natalie Wood res sama padla v vodo, kot so sprva mislili, ali jo je kdo porinil, kot se dozdeva zdaj. Morda njen mož Robert Wagner?
Aaaaah. Natalie Wood, hči rusko-ukrajinskih priseljencev s pravim imenom Natalija Zaharenko, je nekaj tednov pred svojim petim rojstnim dnevom prvič nastopila v filmu in pri devetih letih z vlogo v božični klasiki Čudež na 34. ulici postala otroška filmska zvezda. In – potem ko je pri šestnajstih igrala z Jamesom Deanom v Uporniku brez razloga in dobila svojo prvo nominacijo za oskarja – najstniška filmska zvezda. Naslednjo nominacijo, drugo od skupaj treh, je dobila za Razkošje v travi ob Warrenu Beattyju. Vloga moderne Julije v muzikalu Zgodba z Zahodne strani ji sicer ni prinesla nominacij, svetovno slavo pa vsekakor. In si lahko predstavljate navdušenje časopisov – in njihovih bralk –, ko jo je po tem, ko je javno priznala, da je malce zatreskana v vzhajajočo igralsko zvezdo Roberta Wagnerja, osem let starejši lepotec prav na njen osemnajsti rojstni dan odpeljal na zmenek.
Aaaaah.
Leto dni pozneje sta se poročila. Veljala sta za zlati hollywoodski par. Brad in Angelina svoje dobe, še pred Bradom Pittom in Angelino Jolie.
Aaaaah.
Zdržala sta štiri leta. Leta 1961 sta šla narazen, leto pozneje sta se ločila.
Ampak čakajte, tule se šele pošteno zaplete: oba sta se znova poročila, ona leta 1969 s producentom Richardom Gregsonom, s katerim je imela hčerko Natasho. A kmalu po njenem rojstvu je slišala možev vroči telefonski pogovor z njegovo tajnico. In se leta 1972 ločila. Nekaj mesecev pozneje se je pobotala z Wagnerjem, ki se je medtem prav tako poročil, dobil hčerko in se znova ločil.
Julija 1972 sta se Natalie Wood in Robert Wagner drugič poročila in dve leti pozneje dobila hčerko Courtney. Ostala sta skupaj, dokler ju ni ločila smrt.
Aaaaah, saj smo rekli.
Temna voda. Za zahvalni vikend leta 1981 sta se zakonca Wagner s svojo osemnajstmetrsko jahto Splendour (Razkošje) odpravila na otok Catalina. Bili so trije, z njima je bil še Christopher Walken, oskarjevec iz filma Lovec na jelene, s katerim je Natalie tedaj snemala film Brainstorm. No, pravzaprav so bili štirje, na barki je bil tudi njen kapitan/oskrbnik Dennis Davern. Trije preživeli moški so pozneje policiji povedali lepo usklajene zgodbe – ali so bile resnične, je drugo vprašanje – o dogodkih tiste noči. Četverica je večerjala in popivala na obali, na koncu so bili vsi tako okajeni, da je upravnik restavracije poklical luškega kapitana, naj malce popazi nanje, da bodo živi prišli na barko. Tam sta si Walken in Wagner skočila v lase, naveličana Natalie je odšla v posteljo. Okrog polnoči je Wagner opazil, da je ni nikjer, a ni hotel klicati policije, češ, najbrž je šla na obalo v kakšen bar, saj je izginil tudi ladijski napihljivi čoln. Šele ob pol dveh ponoči so končno poklicali obalno stražo, ki je sprožila iskanje. Malo pred osmo zjutraj je nekdo videl nekaj rdečega poplesovati na valovih nedaleč od obale. Bila je Natalie Wood, mrtva, oblečena samo v spalno srajco, tople nogavice in rdečo puhovko. Nedaleč stran so našli pogrešani gumenjak.
Temna voda jo je vzela, temna voda jo je dala. Stara je bila 43 let.
Preiskava se je zaključila le dva tedna po njeni smrti. Nesreča z utopitvijo, je v svoje poročilo napisal mrliški oglednik. Iz poznanih dejstev lahko sklepamo, da je slišala, kako je v nemirnem morju gumenjak butal ob ladjo, pa ga je šla privezat, pri tem je padla, se butnila v glavo in utonila, je razlagal njen vdovec. To teorijo je objavil tudi v svojih spominih Pieces of My Heart.
Vprašanja, ki si jih ni nihče zastavil, ali vsaj ne dovolj glasno, pa so ostala: zakaj bi šla Natalie privezovat gumenjak? Lahko bi to preprosto naročila kapitanu, saj je bilo to njegovo delo. Ali zakaj bi, kot meni druga teorija, ženska, ki se je bala vode in ni znala upravljati čolna, še motorja ni znala zagnati, v razburkanem morju rinila na obalo? In kar v spalni srajci? Še pošte ni vzela iz nabiralnika v spalni srajci, pravi njena mlajša sestra Lana Wood.
In življenje je šlo naprej.
Je ali ni? R. J. (Robert John) Wagner je bil še naprej priljubljen televizijski in filmski igralec – med drugim je nastopal v uspešni detektivski seriji Hart to Hart in v treh filmih o Austinu Powersu. Leta 1990 se je poročil z Jill St. John, s katero je poročen še danes. Desetega februarja je praznoval 88. rojstni dan. Še vedno je čeden gospod. Natalie, če bi bila še živa, bi jih letos dopolnila okroglih osemdeset.
A nad Wagnerjevim praznovanjem letos visi še posebej temen oblak. Policija bi se strašansko rada pogovorila z njim o okoliščinah Nataliejine smrti. R. J. je rekel ne. Ne pravi že vse od takrat, ko je policija leta 2011, trideset let po Nataliejini smrti, znova odprla preiskavo. Wagner s policijo noče sodelovati. Le nekaj dni pred njegovim rojstnim dnevom je televizija predvajala dokumentarec Natalie Wood: Death in Dark Water, v katerem so preiskovalci o svojih izsledkih prvič precej odkrito spregovorili pred kamero. Wagner, ki ga nikoli niso uradno osumili ženinega umora, je zdaj dobil status »person of interest«. To pomeni človeka, s katerim se hoče policija nujno pogovoriti. Je manj kot osumljenec, a več kot zgolj nedolžna priča. Včasih »person of interest« postane osumljenec. Včasih pa ne.
Toda Wagner, zadnji, ki je Natalie Wood videl živo, je večkrat spremenil svojo zgodbo, ki je polna nedoslednosti. »Nismo mogli dokazati, da gre za umor,« v dokumentarcu pove eden od preiskovalcev, »po drugi strani pa tudi nismo mogli dokazati, da gre za nesrečo. Ključni problem je to, da ne vemo, kako je končala v vodi.«
Ali menite, da je bila Natalie Wood umorjena, vprašajo enega od detektivov. »Po mojem je dovolj sumljivo, da zbuja prepričanje, da se je nekaj zgodilo,« odgovarja.
Trideset let pozneje. Kapitan jahte Dennis Davern, ki je svojo zgodbo rad prodajal tabloidom in o nesreči?/umoru? napisal tudi knjigo, je leta 2011 priznal, da je lagal policiji. Bil je tudi eden od okrog 700 podpisnikov peticije, ki je zahtevala, naj še enkrat preučijo okoliščine smrti Natalie Wood. Lana Wood pravi, da jo je Davern na začetku devetdesetih začel klicariti. Tole ji je rekel, poroča: »Ni bila nesreča. Grda stvar je bila.«
In je torej policija znova odprla preiskavo, znova začela vrtati, poizvedovati, zasliševati priče. Mrliški oglednik je kmalu zatem spremenil svoje poročilo, v katerem je prej pisalo »nesreča z utopitvijo«, zdaj pa naj bi bili vzrok igralkine smrti »utopitev in drugi neznani faktorji«.
Več v Zarji št. 8, 13.2.2018
