Solata je bila zamazana od rdeče zemlje, takšne, kot jo imajo ob obali Sredozemskega morja, v tej zelenjavi je največ kalija in velja za zelo zdravo. Tisto o tableti sem kdo ve kolikič slišala dan prej. Sestrična moje znanke je prinesla solato iz trgovine, jo dala v hladilnik in naslednji dan je bila dvakrat večja. Pograbila da jo je in odnesla nazaj v trgovino, tam pa sta se trgovki menda spogledali in ena je rekla drugi, da so očitno pozabili vzeti tableto iz solate. Ker sem tej zgodbi hotela priti do konca, sem prosila znanko, naj me poveže s svojo sestrično. Pa ni uspelo. Sestrična je namreč to zvedela od svoje znanke, ta pa od svoje sestrične, ona pa od svakinje svoje kolegice.
Zanimivo je, kako ljudje, ki prenašajo takšne zgodbe od ust do ust, pa po družabnih omrežjih, ne premorejo niti trohice logike. Solata nima ust in ne more jesti tablet. Tablete lahko dajo v posode z vodo, v kateri gojijo solato v nekaterih rastlinjakih (v tistih, mimo katerih hodim na sprehod, raste v zemlji!), ampak da bi jih vtaknili v solato? Kam? In da bi čez noč podvojila svojo velikost? Sliši se, da nekatere multinacionalke, ki se ukvarjajo z elektroniko, gojijo solato v opuščenih tovarnah, v popolnoma sterilnem okolju pod lučmi, s hranili, skoraj brez vode, kjer zraste zelo hitro in brez zaščitnih sredstev – in je neoporečna. Ampak tablete?
Vsake toliko časa se na agenciji za varno hrano pojavijo novinarji z vprašanjem, ali je res, da se po kodi na mleku da ugotoviti, ali je sveže ali staro in prepakirano. Kajti, tako pravi ljudski glas, ko rok na tetrapaku poteče, odpeljejo mleko nazaj v mlekarno in prelijejo v novo embalažo. »Si lahko mislite kaj bolj bedastega, utapljamo se v mleku, pa bi naj pakirano mleko prelivali v drugo embalažo! Si kdo predstavlja, koliko bi to stalo?« so mi povedali. Prisegam, da nisem šla spraševat o prelitem mleku, ampak o aditivih v mesnih izdelkih.
Ni še dolgo, ko so letela sem ter tja elektronska sporočila o tem, kaj naj naredimo, če nas zlikovci zvlečejo k bankomatu in prisilijo, da dvignemo denar. Trikrat naj odtipkamo kodo v obratnem vrstnem redu, kar pomeni, da se bo na policiji prižgal alarm, takoj bodo pridivjali in lopove polovili. S policije so kmalu javnost obvestili, da nimajo nobenega tovrstnega alarma, iz banke pa, da bo po treh napačnih kodah bankomat kartico preprosto pogoltnil. Kar je v redu, ker barabini ne bi mogli priti do denarja. Se pravi, da je v takšnih primerih vsekakor bolj produktivno, če kličemo na pomoč. In mogoče tudi malce brcamo in grizemo.
Ravnokar na spletu prebiram dolg intervju z »glavnim zdravnikom mesta Ljubljane«, ki na dolgo in široko opisuje neko bolezen in hvali prehransko dopolnilo, ki da jo čudežno ozdravi. Sprašuje ga nekdo, ki se imenuje »dopisnik«. Ker prvič slišim, da ima prestolnica glavnega zdravnika, odtipkam njegovo ime, okrašeno z ustreznimi akademskimi naslovi, in naletim na nič zadetkov. Takšnega imena ni niti brez omenjenih naslovov. Pa me zanima, koliko bralcev bo šlo pogledat, ali takšen zdravnik res obstaja, preden bodo naročili čudežno zdravilo?
