Spet je tisti čas – čez manj kot dva tedna, v nedeljo, 4. marca, bodo znova podeljevali oskarje. Ne bomo napovedovali, kje si bodo letos našli dom, oskarji so dokaj nepredvidljive zverine, z gotovostjo pa lahko napovemo tole: producent Harvey Weinstein, tisti, ki je s spolnim nadlegovanjem sprožil gibanje #MeToo, se letos podelitve ne bo udeležil. A čeprav ne bo prisoten, bo zagotovo tam. Kot temen oblak bo visel nad prireditvijo. Čeprav morda njegovega imena ne bodo omenjali, je neizbežno, da se bodo odmevi tega, kar je povzročil, prikradli v šale, v govore, morda celo v opravo povabljencev, tako kot črne obleke, ki so jih letos nosili nominiranci in podeljevalci na Zlatih globusih, ali bele vrtnice na britanskih Baftah.
»Zanje je bog, vi pa mu lahko rečete Harvey Weinstein,« je bil pred leti naslov nekega članka o kralju – no, bogu – filmskih producentov. Zdaj mu lahko rečete posiljevalec, nadlegovalec, izsiljevalec, strahovalec, z božjega trona ga je pa že pred meseci sklestila pravična jeza žensk, ki so jim on in njemu podobni weinsteini uničevali življenja. Ali sta šli gibanji #MeToo in Time's Up v svojem maščevalnem pohodu proti moškim spolnim plenilcem morda predaleč, je druga debata, a vsaj glede Harveyja Weinsteina se zdi, da se preprosto ne da biti preveč jezen – doslej je spregovorilo že okrog osemdeset njegovih žrtev in na plan prihajajo še nove. Pokazalo se je tudi, da je uspešni producent, ki so mu filmi prinesli več kot 300 nominacij za oskarja, popolna polomija kot človeško bitje, strahoval ni le igralk, ki jim je mimogrede sesul kariero, uničeval je tudi življenja zaposlenih, tako moških kot žensk, v svojih filmskih podjetjih. Tudi njih je poniževal (in jim občasno kaj zabrisal v glavo), tudi njim je povzročal travme, ki so trajale še leta po tem, ko so nehali delati zanj.
Poznate tisti kitajski pregovor, ki pravi, če dovolj dolgo sediš ob reki, mimo priplavajo trupla vseh tvojih sovražnikov? No, Weinsteinovim žrtvam morda ne bo treba več dolgo sedeti ob reki – čeprav se je še do pred kratkim zdelo, da mu kljub številnim razkritjem pravosodje nič ne more (ali še bolje, nič noče), je bila pred nekaj dnevi vložena obtožnica proti Weinsteinu.
Prva od mnogih, upajmo. Preiskave Weinsteinovega početja potekajo še v štirih okrožjih.
Kje je Harvey? V Arizoni, se zdi. Človek, ki je sprožil padce številnih drugih nadlegovalcev – ali domnevnih nadlegovalcev – ne le v filmski industriji, tudi v gospodarstvu, medijih, politiki in športu, je kmalu po izbruhu škandala izginil. No, ne povsem – ko je spoznal, da mu ljudje, ki jih je rotil, naj spregovorijo dobro besedo zanj, nočejo pomagati, se je umaknil na rehabilitacijsko kliniko. Domnevno zato, da bi ga ozdravili odvisnosti od seksa. A ozdravljenje se zdi še daleč – viri s klinike poročajo, da Weinstein zdravljenja menda ne jemlje povsem resno, pri skupinskih terapijah krepko zamuja, potem malce zakinka, ampak brez panike, včasih ga iz spanca predrami telefon, ki ga sploh ne bi smel imeti pri sebi. Takrat odgovori na klic in zdrvi iz sobe. Dolgčas mu pa bržkone ni, nekaj tednov za njim je na arizonsko kliniko The Meadows prišel tudi Kevin Spacey, še eno padlo filmsko božanstvo.
Vendar pa se misel, da bo moral Weinstein razkošno zasebno kliniko morda kmalu zamenjati s precej bolj neudobnim prebivališčem v državnem zaporu, ne zdi več povsem nemogoča. Kljub zelo podrobnim pričevanjem o njegovih spolnih zločinih so se doslej tožilci izogibali pregonu, češ da imajo premalo dokazov za obsodbo. A zdaj se je našel tožilec, Eric Schneiderman v državi New York, ki očitno meni, da lahko zmaga na sodišču: vložil je obtožnico proti Harveyju Weinsteinu, njegovemu bratu Bobu in njunemu filmskemu podjetju The Weinstein Company (TWC). Boba Weinsteina ne obtožuje spolnih deliktov, on in podjetje sta kriva zato, ker sta za Harveyjevo početja vedela, pa ga nista ustavila in zaposlenih nista zaščitila. Obtožnica, ki temelji na štirih mesecih preiskav, na devetintridesetih straneh navaja kratenje državljanskih in človeških pravic, pa kršenje državnih zakonov med letoma 2005 in 2017. Tožilec se očitno namerava bolj kot na spolne zločine in prestopke osredotočiti na zlorabo premoženja podjetja za omogočanje in prikrivanje teh zločinov.
Dišim za boga. Čas ni najugodnejši za oba Weinsteina – po razkritju Harveyjevih malopridnosti ga je nadzorni odbor vrgel iz podjetja, ki so ga nato začeli prodajati. In so bili že precej blizu temu, da TWC prodajo za 500 milijonov dolarjev. A zdaj tožilec zahteva, da je pri prodaji podjetja »zagotovljeno, da bodo žrtve dobile odškodnino, da bodo zaposleni zaščiteni in da se niti storilci niti tisti, ki so jim pri tem pomagali, ne bodo s prodajo nepravično okoristili«. Vse to najverjetneje ni ravno spodbuda za kupce.
Tole je nekaj stvari, ki jih tožilstvo očita Weinsteinu: da je zaposlenim grozil z nasiljem, se bahal s svojimi poznanstvi z vplivnimi politiki in trdil, da ima znance pri tajni službi, ki bodo »uredili probleme«. Podjetje je zaposlovalo ženske, katerih osnovna naloga je bila Harveyja Weinsteina spremljati na družabne dogodke in mu olajševati spolne podvige. Nekaj so jih iz Londona pripeljali v New York samo za to, da so druge zaposlene učile, kako naj se oblačijo in nadišavijo, da bodo Harveyju všeč.
Druga skupina je morala po njegovih navodilih skrbeti za logistiko in komunikacijo s potencialnimi žrtvami. Morali so tudi poskrbeti, da je imel veliki producent na svojem urniku vedno rezerviran »zasebni« čas, to je bila koda za njegove spolne aktivnosti.
Tretja skupina mu je morala olajševati pot do žensk, v prevodu to pomeni, da so se morale njegove uslužbenke pretvarjati, da bodo potencialnim žrtvam utrle poklicno pot – se na primer z igralko pogovarjati o vlogi, ki ji v resnici sploh ni bila namenjena.
Oh, in vsaka od njih je morala imeti in poznati »biblijo«, to je bil priročnik, ki so ga sestavile različne pomočnice, v njem pa so bili podatki o tem, kaj mu je všeč in česa ne mara, seznam njegovih »prijateljic« in navodila, kako organizirati njihova pogosta srečanja.
Več v Zarji št. 8, 20.2.2018
