Glavni trener naših smučarskih skakalcev, Goran Janus, nestrpno javnost po nekoliko slabših dosežkih od pričakovanega, ko zlasti težko čakamo na vnovične vrhunske skoke Petra Prevca, pogrešamo izkušnje Roberta Kranjca in trpimo ob nestabilnosti Jurija Tepeša, miri, da so skoki specifičen šport, v katerem je »težko pričakovati, da bodo naši fantje vseskozi v vrhu«. In dodaja, da imamo odličen nabor tekmovalcev, ki imajo ogromno prostora za napredek.
Mlade moči. Tilen Bartol, Timi Zajc, Žiga Jelar so nekateri mladeniči, ki so letos poleg sproščenega veterana Jerneja Damjana dodobra spremenili razmerje moči ali – če hočete – hierarhijo v naši reprezentanci A. Za nastope na olimpijskih igrah, kamor naj bi potovalo pet naših skakalcev, in še prej na svetovnem prvenstvu v poletih v Oberstdorfu (od 18. do 21. januarja), na katerem naj bi nastopilo šest Slovencev, bo v naši ekipi precej huda konkurenca.
V veliko reprezentancah v takšnem položaju nastajajo notranja trenja, to naj bi menda zlasti veljalo za Avstrijce, ki jim v letošnji sezoni za zdaj tako ali tako nič ne gre po načrtih. Med našimi naj takšnih trenj ne bi bilo, vsaj ne zelo velikih oziroma razdiralnih. Trener Goran Janus je v dosedanjih letih dela z reprezentanco dokazal, da ima dober občutek in presojo, je odločen, a hkrati pripravljen na sodelovanje. Povezanost našega strokovnega štaba na vseh ravneh je gotovo ena od pomembnih značilnosti slovenskih smučarskih skokov. Eden od dokazov za to je na primer Janusova odločitev, da na celotni novoletni skakalni turneji v strokovni štab vključi tudi glavnega trenerja naše mlade A in mladinske reprezentance Gorazda Bertonclja, saj so na turneji nastopali kar štirje njegovi varovanci, ki jih prav on seveda najbolje pozna in jim je zato v največjo oporo.
Organizacija za zgled. Zdajšnje sodelovanje strokovnih delavcev in organiziranost smučarskih skokov sta v Sloveniji na vrhunski ravni. Seveda se najdejo nekateri, ki bi na primer zamenjali Janusa, ki jim gre v nos direktor Nordijskega centra Planica Jelko Gros, pa predsednik zbora in odbora za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo Ljubo Jasnič in tudi direktor Smučarske zveze Slovenije Franci Petek. A dejstvo je, da imamo smučarske skoke organizirane tako, kot jih imajo le redko kje.
Številni slovenski trenerji delajo v tujih reprezentancah in večinoma tožijo nad tem, da se tam vlaga zgolj v peščico najboljših, za mlade pa ni nikakršnega zanimanja oziroma vlaganja. Tako je seveda nemogoče računati na dolgoročne uspehe. V Sloveniji se tega, vsaj tako kaže, lotevamo bolj sistematično, tudi glede infrastrukture, pri čemer seveda nimamo v mislih le izjemnega nordijskega centra v Planici. Ob predstavitvi naših ekip na začetku sezone so se odgovorni, natančneje že omenjeni Ljubo Jasnič, pohvalili tako z dokončno ureditvijo ledene smučine na kranjski skakalnici, ki našim omogoča boljše treninge, kot tudi z obnovo petnajstih manjših objektov po vsej Sloveniji. Skakalnice, prekrite s plastiko, omogočajo vadbo mladim upom, iz katerih se le v ustreznih razmerah rojevajo šampioni. Poleg tega so se z OK Planica in Smučarsko zvezo dogovorili, da se bo polovica dobička, ki ga Planica ustvari z organizacijo finala svetovnega pokala (letos bo od 22. do 25. marca), namenila klubom. Ti potrebujejo sredstva predvsem za avtomobile, opremo, plačo trenerjev in za programe vadbe. Pri takšni organiziranosti se za prihodnost smučarskih skokov pri nas res ni bati. Res pa je, da so za ohranjanje zanimanja med mladimi za ta šport vendarle potrebni tudi vrhunski dosežki.
Potrebna je potrpežljivost. Ko je pred leti zablestel Peter Prevc, je zanimanje za smučarske skoke med otroki skokovito naraslo. So se pa pri gledalcih hkrati skokovito povečala tudi pričakovanja in zaostrila merila, kaj še je dober rezultat. V sezoni, kakršna je letošnja s kar nekaj tekmovalnimi vrhunci in tudi zato dodobra »našpičeno« konkurenco, je še toliko teže načrtovati dobro formo v pravem trenutku in potešiti (pre)velika pričakovanja. Potrebna je potrpežljivost, ponavljajo tako Janus kot njegovi varovanci.
Letošnja novoletna turneja, prvi od vrhuncev te sezone, ni povsem izpolnila niti naših niti njihovih pričakovanj in želja. Res pa je, da je šlo še slabše tudi marsikateri drugi ekipi, na primer že prej omenjenim Avstrijcem, pa Čehom, Fincem … Do svetovnega prvenstva v poletih in do olimpijskih iger je še čas, da se nekatere stvari postavijo na svoje mesto, da se spili forma in predvsem naredi red v glavi. Tam se začnejo skoki, ne pa v nogah, pravijo fantje. To letos ponavljata tako Jernej Damjan, ki znova skače s tistim svojim značilnim širokim in sproščenim nasmeškom, kar je očitno kar pravi recept za dobre rezultate, kot Peter Prevc, ki mu za zdaj manjka prav ta sproščenost.
Več v Zarji št. 2, 9. 1. 2018.
