V množici prebežnikov, ki so tvegali življenje in se podali v boljši in pravičnejši svet, je težko razločiti usode posameznikov. Vemo le to, kar seva z njihovih obrazov: da so izmučeni, prestrašeni in nesrečni. Ne poznamo njihovih imen, ne vemo, od kod prihajajo in kakšno je bilo njihovo življenje, preden so bili prisiljeni zapustiti svoje domove, da bi si rešili življenje ali da bi sledili svojim sanjam. Dokler ne izvemo za usode izjemnih posameznikov, kakršen je tudi Ahmad Joudeh.
Rodil se je leta 1990 v begunskem taborišču Jarmal v bližini Damaska. Tja se je leta 1949 zatekel že njegov ded, ta je prišel v Sirijo v enem od takratnih valov preseljevanja Palestincev, ki so ostali brez svoje države. V družini so v prejšnjih generacijah vedno imeli tudi glasbenike. To je bil del družinske tradicije. Glasbenika sta Ahmedov oče in brat, oba igrata več inštrumentov.
Ples namesto glasbe. Ahmada pa je magično pritegnil ples. Ko je bil star osem let, je videl plesni nastop deklic in takoj ugotovil, da ga zanima le še to: plesati. Nenavadna izbira za dečka v tistem okolju, vendar je vztrajal. Tudi ko mu je oče prepovedal ples in mu namenil veliko udarcev, le da bi si premislil in odnehal.
Vpisal se je v šolo dramskih umetnosti v Damasku in se po diplomi pridružil Plesnemu gledališču Enana. Z njim je potoval po arabskih državah in nastopal v državah od Libanona do Združenih arabskih emiratov. Bil je svojevrsten arabski Billy Eliot, kar je potrdil z uvrstitvijo v polfinale arabske različice šova talentov.
Ker je tudi sam odraščal v begunskem taborišču, se je pozneje odločil za poučevanje plesa sirskih sirot. Upal je, da bo lahko nadaljeval plesno kariero, a je Sirijo zajela vojna in država se je spremenila v pekel. Bombe so v Damasku porušile gledališče, pa tudi takratni Joudehov dom. Nadzor nad Jarmukom je prevzel Isis in džihadisti, ljudje brez izobrazbe in idej, kot jih opiše Joudeh, so začeli sejati teror. Porušili so vse, na kar so naleteli, tudi antične templje v Palmiri.
Tetovaža na vratu. Leta 2014 so začeli Joudehu groziti, da ga bodo ubili, ker se je še naprej ukvarjal s plesom. Ni jih motil le ples, ampak tudi njegova izbira, da sam odloča o tem, kaj bo počel v življenju, kar je bilo v nasprotju z njihovim prepričanjem. To nima nikakršne zveze s pravim islamom, po katerem se lahko vsakdo svobodno odloča.
Takrat si je iz kljubovanja dal na vrat, torej prav tja, kamor so teroristi zasekali s sekirami, ko so morili nedolžne ljudi, če se niso uklonili njihovim ukazom, vtetovirati besede Plesati ali umreti. Kot da bi hotel sporočiti, da želi živeti le do takrat, dokler bo lahko plesal.
Posnetek plesa na strehi. Na spletu je objavil posnetke svojega solo nastopa na strehi hiše, kjer je takrat živel. V ozadju je videti minaret mošeje. Terasa, ki se je začasno spremenila v Joudehov oder, je obdana z zidom, da ples ne bi vzbujal pozornosti opazovalcev. Kljub temu so ga opazili drugje po svetu. Prav po zaslugi teh posnetkov je za plesalca izvedel nizozemski režiser RoozbehKaboly in se odločil, da bo o njem posnel dokumentarni film. Z ekipo je prišel v Sirijo in nekaj posnetkov filma so naredili tudi v rimskem gledališču v antični Palmiri. Kmalu zatem so gledališče džihadisti uničili in postalo je kraj zločina: skupino 25 mladih so Isisovi vojaki prisilili, da je pobila svoje vrstnike.
Rešitev v zadnjem trenutku. Vojna se je vse bolj širila in sirska vojska bi kmalu vpoklicala tudi Ahmada. Ravno pravi čas je še dobil priložnost, da se je leta 2016 v okviru reševalne akcije, namenjene umetnikom na vojnih območjih, lahko rešil na Nizozemsko. Pri tem mu je pomagalo vabilo Nizozemskega državnega baleta, v katerem so mu ponudili mesto plesalca.
Mladenič, ki je odrastel v palestinskem begunskem taborišču, ki so mu prepovedali plesati in je živel med ruševinami v pomanjkanju, se je nenadoma znašel sredi Amsterdama, v zahodnjaškem slogu življenja, kjer se vsakdo lahko izraža po svoje. Doživel je kulturni šok.
Srečanje z vzornikom. Še takrat, ko je živel v Siriji, je po spletu skušal slediti vsemu, kar se je dogajalo v baletnem svetu. Njegov vzornik je bil od nekdaj Roberto Bolle, trenutno največja baletna zvezda in prvak dveh najpomembnejših gledališč, v Milanu in New Yorku. Karizmatični plesalec je na vrhuncu kariere.
Ko je Joudeh izvedel, da je tudi Bolle že slišal zanj n za njegovo zgodbo o vztrajanju, je bil presenečen. Nekega dne pa je kar sam Bolle poskrbel za še večje presenečenje. Napovedal se je in prišel v Joudehovo garderobo v gledališču, da sta se osebno spoznala. Tako so se plesalcu izpolnile sanje. Spoznal je svojega dolgoletnega vzornika, o katerem je vedno želel vedeti vse in se je od njega, čeprav iz posnetkov in na daljavo, ves čas učil. Ob srečanju se je Ahmad, kot je pozneje opisal, zjokal od ganjenosti.
Nekoč bo plesal v Siriji. Presenečenj pa ni bilo konec. Bolle je Joudeha obiskal zato, da bi ga povabil v svojo televizijsko oddajo, ki jo je takrat snemal z različnimi gosti iz umetniškega sveta. Italijanska državna televizija jo je predvajala 4. januarja letos in doživela je izjemen uspeh. Joudeh je dobil priložnost, da je zaplesal z najbolj cenjenim plesalcem na svetu in ob njem zablestel. Dve karizmatični umetniški osebnosti sta ponudili estetski užitek tudi vsem tistim, ki niso poznavalci baleta. Ob tem so lahko spoznali ganljivo zgodbo o Ahmadovem uspehu.
Odslej so palestinskemu plesalcu poti na najpomembnejše odre sveta odprte. A ne zaradi podpore Roberta Bolleja, temveč zaradi njegovega vztrajanja pri plesu, ki mu je pomenil vse na svetu tudi takrat, ko so mu grozili s smrtjo.
Več v Zarji št. 2, 1. 9. 2018.
