S svojim raziskovalnim delom je še enkrat dokazal, da je ob Boštjanu Videmšku najprodornejši novinar svoje generacije. Zadnji dve leti življenja je posvetil temu, da je mukoma zbranih deset tisoč strani dokumentacije o šaleškem škandalu obtesal v eno samo knjigo.
Sicer zelo tekoče besedilo je moč brati tudi kot sodni spis. V njem so zbrani konkretni pogovori članov vlade, zapisniki z žigom »poslovna skrivnost«, pa v predal zabrisane študije in revizije, konkretna elektronska sporočila … In skozi vse te dokumente se boleče jasno izriše orgija korupcije in debilizma, ki sliši na ime TEŠ.
Kaj vse je popisano v NepoTEŠenih? Mafijska sprega šaleškega lobija in lokalne politike, popolna zmeda in pomanjkanje strateškega premisleka na ravni države … Za povrh pa še izostanek vseh zavor pri zavajanju javnosti in ta naša neverjetna lahkost neodločanja. Težko bi vam tajil, da prinaša knjiga boleče branje.
Gruleča zaljubljenost strank. Kot objektivno najodgovornejšega pri ropu stoletja je Cirman prepoznal prav našega ljudskega in delavnega predsednika, ki nas je ravno v teh dneh iz objema neke generične babice tako toplo spet snubil s plakatov. Res je sicer, da njegova podoba iz NepoTEŠenih na koncu izplava predvsem kot podoba ujetnika svoje stranke … Teh na zakuskah tako žametnih in kultiviranih socialnih demokratov, ki so v resnici, kot je zapisal Vlado Miheljak, že dolgo rdeči samo še od sramu. A kdo je tudi za ustroj in moralni domet te stranke v samostojni Sloveniji objektivno odgovoren bolj kot prav naš stari/novi predsednik?
Morda najdragocenejši element Cirmanove knjige je vpogled v ljubezensko harmonijo, ki je med letoma 2006 in 2013 vladala med SD in SDS. Vsaj glede projekta TEŠ. Ta gruleča zaljubljenost se zdi nekaj tako močnega, da jo je morala v obstoj pristreljati vsaj jata Kupidov.
Spomnimo se, obdobje 2006–2013 je bilo pred kamerami sicer čas največjega ideološkega razkola med strankama. Varčnost ali sociala, zadolževanje ali rezi – ko so brlele rdeče lučke na kamerah, bi šlo po ognjeviti retoriki težko za dve bolj različni stranki. A v trenutku, ko so novinarji pospravili opremo, sta stranki že hopsnili nazaj v topli varni objem. V njem pa še kako pazili, da druga drugi ščitita hrbet in si v ključnih trenutkih ne skačeta v zelje.
Več v reviji Zarja, 24. oktober 2017
