Neutrudno si prizadeva za priznanje poklicnih bolezni, govori o pravicah delavcev, nespoštovanju in teptanju njihovega dostojanstva. Vztrajno opozarja na posledice obravnavanja delavcev kot »stroškov dela«; prva je odprla temo trpinčenja delavcev na delovnem mestu. S svojim delom nenehno hodi po robu, ampak drugače ne bi mogla, pravi. »To je moja dolžnost in poslanstvo, zato ne bom odnehala.«

Nekdo jo je pred časom vprašal, zakaj počne vse to, ko pa vidi, da se nič ne spremeni. Če bi odnehala, bi bili spet za začetku, poudarja. »Nekdo se bo trudil za mano in skupaj bomo nekaj storili. Jaz svoje delo enostavno živim!« Čeprav je kot mladenka razmišljala o študiju matematike ali sociologije, se je na koncu odločila za medicino. Videla se je kot kirurginja, mogoče pediatrinja, a ko je diplomirala, je bila edina razpoložljiva specializacija medicina dela. »Nikoli ne bom pozabila besed profesorja dr. Janeza Milčinskega, ki nam je dejal, da nas večina ne bo dobila želene specializacije, kar pa naj ne sprejmemo kot kazen, temveč kot izziv.« To je zaznamovalo njeno življenjsko pot. Deset let je delala v postojnskem zdravstvenem domu, tam je vodila dispanzer medicine dela in se ogromno naučila – vmes je magistrirala in opravila specializacijo. Kot ena redkih zdravnic je svoje bolnike – delavce obiskovala na njihovih delovnih mestih, da je videla, v kakšnih razmerah delajo. Tako si je pridobivala njihovo zaupanje, ki ji je prišlo prav pri nadaljnjem delu in raziskovanju. Na povabilo dr. Mateje Kožuh Novak je nekaj let delala na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, na oddelku za zdravje delavcev, tam je vzpostavila bazo podatkov o bolniškem staležu delavcev. »Da smo sploh vedeli, koliko so naši delavci bolni.« Med štiriletnim doktorskim študijem v ZDA pa je raziskovala (in kasneje tudi dokazala) povezavo med azbestom (belim azbestom) in pojavom raka na pljučih (da povzroča mezoteliom – raka popljučnice, so že vedeli). Vendar pa, pravi, ji to ne bi nikoli uspelo, če ne bi bilo okoli nje čudovitih ljudi, delavcev v Anhovem, ki so ji pomagali z vsemi mogočimi podatki, in takratnega direktorja, ki ji je omogočil vpogled v arhiv podatkov o vseh zaposlenih delavcih. Kako neutrudna je pri svojem zavzemanju za dobrobit delavcev, priča dejstvo, da poleg vsega, kar počne, na leto pripravi okoli sto predavanj, namenjenih sindikatom, delodajalcem, raznim združenjem, na katerih ozavešča o vplivih delovnega okolja na zdravje ter spodbuja h krepitvi in varovanju lastnega zdravja (fizičnega, psihičnega in socialnega).

6. razlogov, zakaj smo jo izbrali med kandidatke za žensko leta:

1. »Žrtve zaradi azbesta so nepotrebne!« je jasna, in na to ne neha opozarjati. Čeprav so proizvodnjo azbesta ukinili leta 1996, je zgodba še danes zelo aktualna, zaradi dolge latentne dobe pri nastanku mezotelioma, raka, ki ga povzroča azbest – dolga je približno 40 let ali še več. Glede na zemljevid pojavljanja so začeli s sodelavci opozarjati tudi na druge vire izpostavljenosti, predvsem stavbe, v katere je azbest vgrajen. »Skandinavske države so že pred tridesetimi leti prepovedale njegovo uporabo. Vsako leto imamo vsaj 30 znanih novih žrtev, zato vedno znova opozarjam na odgovorno odstranjevanje azbesta. V Sloveniji je namreč še vedno 30–50 odstotkov streh prekritih z njim. Prav pred kratkim smo izobraževali krovce, kako naj se zaščitijo pred odstranjevanjem azbestnih cementnih streh, da ne bodo zboleli. Tudi video z navodili, ki je vsem dostopen, smo posneli.«

2. Skoraj vsaka diagnoza je lahko poklicna bolezen. Že dolga leta se bori za priznavanje poklicnih bolezni, ki jih že od leta 1999 ne odkrivajo več. »Od takrat do danes je vsaj 25.000 ljudi prizadetih zaradi poklicnih bolezni, vendar sami tega ne vedo. Skoraj vsaka diagnoza je lahko poklicna bolezen, če jo povežeš z delovnim mestom. Če levkemijo povežemo z benzenom, s katerim je bil bolnik v stiku na delovnem mestu, je to seveda lahko poklicna bolezen, kar velja seveda tudi za kostno-mišične in še mnoge druge bolezni. Ministrstvo za zdravje ima pravilnik skoraj zaključen in upam, da bo kmalu sprejet. Če smo z mojimi sodelavci vsaj pikico prispevali k temu, da bodo delavcem, ki so zaradi dela zboleli ali postali invalidi, to tudi priznali, bom izjemno srečna!« Do zavedanja, da je priznanje poklicnih bolezni dolgoročno izjemno pomembno tudi za delodajalca, pa je še dolga pot, pravi.

3. Trpijo tudi preživelci. Gospodarska kriza od leta 2008 naprej nam je prinesla tudi hude zdravstvene posledice. »Na to smo ogromno opozarjali, pisali, bili smo mednarodno aktivni, še vedno pa spremljamo Murine delavke, ki so bile odpuščene.« Ugotovili so, da ne trpijo samo odpuščeni, temveč tudi preživelci, ki se ukvarjajo z občutki krivde, ker so oni ostali, njihovi kolegi pa ne, in so celo postali nekakšni sovražniki odpuščenih. Zelo pomembno je, na kakšen način človeka odpustiš, da ga še močneje ne zaznamuješ, poudarja. »Ko sem se pogovarjala z enim od direktorjev prestrukturiranih podjetij, niti enkrat ni omenil ljudi, trikrat je preslišal, ko sem ga o tem povprašala, na koncu pa dejal, da so zanj pomembne številke, ne pa ljudje.« To pove vse. Prva je tudi odprla temo trpinčenja na delovnem mestu, tako imenovanega mobinga, s sodelavci pa je sodelovala pri vključitvi trpinčenja v zakon.

4. Vpliva na življenje ljudi. Od nekdaj se ji zdelo povsem samoumevno, da je šla delavce pogledat tudi na njihovih delovnih mestih, da bi se prepričala o razmerah, v katerih delajo. Nekoč je obiskala asfalterja, ki se je znašel v težavah, v nekakšnem začaranem krogu, ki mu ni videl izhoda. Pil je, in ker je zaradi tega kdaj zamudil v službo, so ga izkoriščali in mu nalagali najtežja dela – recimo polaganje vročega asfalta na najvišji dnevni temperaturi, kar je zaradi občutka krivde opravljal brez pritožb. »Rekla sem mu, ali ne vidite, kaj se dogaja? Ubijate se z alkoholom, občutkom krivde in še z vročino.« Poslušal jo je, pustil delo asfalterja, se ozdravil alkohola, poiskal drugo službo in postal pri svojem delu zelo uspešen. »To je balzam za dušo,« pravi. »Taki ljudje so me navdušili za raziskovanje, vse, kar počnem, mora koristiti ljudem!«

5. Hodi po robu. Drugače ne more, to je preprosto v njej. »To je moja dolžnost in poslanstvo mojega poklica, zato ne bom odnehala!« Čeprav so jo že poskusili ustaviti. Na lastni koži je občutila, kako je, če človeka po krivem obsodijo, in danes natanko razume, kako trpijo ljudje v podobnem položaju. Obsodili so jo, čeprav je imela vse dokumente, ki so dokazovali, da je bilo dejanje, za katero so jo krivili, tehnično nemogoče storiti. Minilo je dolgo leto negotovosti, dokler je ni drugostopenjsko sodišče popolnoma oprostilo, a danes je, čeprav se bo morda slišalo čudno, vseeno hvaležna za to izkušnjo.

6. Družina je varen pristan. Družina je ključna zaslomba ob njenem zahtevnem delu. Z otrokoma, ki sicer živita v tujini, in možem se še vedno pogovarjajo o vseh stvareh in zelo cenijo mnenje drug drugega. Otroka sta odraščala v domu brez televizije, zato so se že od nekdaj veliko pogovarjali. Če se danes ozre nazaj, pravi, da je bilo to, da so iz hiše odnesli televizijo, ena najboljših odločitev.

Kaj bi najprej spremenila na svojem področju

Če delodajalec nima dobrega delavca, nima rezultatov! »Spremenila bi celoten sistem zdravstvenega varstva in zavarovanja, predvsem pa sistem varnosti in zdravja pri delu. Med letoma 1999 in 2000 sem vodila projekt sistema razvoja varnosti in zdravja pri delu v Sloveniji, ampak nas politika ni hotela poslušati, zato je ogromno posledic. Sistem bi uredila tako, da bi v središče postavila delavca, kar bi bilo posledično koristno tudi za delodajalca. Če delodajalec nima dobrega delavca, nima dolgoročnih rezultatov.«