Predstavljajte si, da imate napad lenoritisa, zato v zgodnjem večeru poležavate na kavču in preklapljate med televizijskimi programi. Tam okoli šestih naletite na televizijski kviz, v njem je vprašanje: »S katero črko se začne druga najdaljša reka v Afriki, po kateri se imenuje tudi država?« V hipu se vam zaiskri v možganih in na plan privre šolsko znanje: Kongo! Toda tekmovalci televizijskega kviza prazno bolščijo v kamero in se ne spomnijo imena reke. Vi pa niste prepričani, ali je vaše splošno zanje boljše od povprečja ali so tekmovalci preprosto nerazgledani.
Ko naslednji dan ponovite vajo na drugem slovenskem televizijskem programu, ste že prepričani, da televizijski kvizi na naših televizijah ne po vprašanjih ne po odgovorih niso ravno parada znanja. Ne morete se znebiti občutka, da so to bolj ugankarski kot znalski kvizi, ki so namenjeni le temu, da se podarijo nagradni kuponi sponzorjev, kar je še posebno očitno na komercialnih televizijskih postajah. Pa se spomnite kviza Lepo je biti milijonar – to je bil zadnji kviz, ki ga je gledala obča Slovenija in je zahteval resno znanje! In še bolj pobrskate po spominu ter se spomnite Kviskoteke, kviza, ki ga je gledala vsa Jugoslavija in je postal sinonim za oddajo za čaščenje znanja in inteligentnih tekmovalcev, vitezov nepotrebnega znanja, kot jih je imenoval Lazo Goluža, avtor Kviskoteke. Torej kaj se je zgodilo s televizijskimi kvizi, da so namesto ognjemeta znanja postali odsev upokojenskega popoldneva ob reševanju križanke? Ali Slovenci res skrivamo svoje znanje?
Vseživljenjsko srkanje informacij. »Že od nekdaj me je privlačilo, da sem se preizkušal v znanju, a takem neobveznem, ne šolskem znanju,« je svoje navdušenje nad nastopi v televizijskih kvizih opisal Akim Kysselef, eden od najbolj znanih slovenskih tekmovalcev kvizov. Njegov največji uspeh je bil, da je bil med le štirimi tekmovalci, ki so zmagali na kvizu Lepo je biti milijonar. Najraje tekmuje na kvizih splošnega znanja, »ker se nanje ne moreš pripraviti drugače, kot da vse življenje zbiraš informacije. To je vseživljenjsko srkanje informacij.«
Preizkusil je menda že kar vse televizijske kvize, ki so bili v Sloveniji, nazadnje je bil superfinalist kviza Vem! Včasih se prijavi sam, nekajkrat so ga kot uveljavljenega tekmovalca povabili. In če ga vprašate, kakšna je razlika v znanju, ki se zahteva na različnih kvizih, razloži, da je Vem! malce lažji kviz, primerljiv z lažjimi ali srednjimi vprašanji na Milijonarju. »No, čeprav je bilo moje zadnje vprašanje na Milijonarju za veliko večino ljudi zelo lahko,« pomisli. To je bilo vprašanje, kako je bilo ime psu, ki je rešil Tita med šesto ofenzivo. Starejša generacija seveda kot iz topa izstreli ime – Luks! »Pri mlajši generaciji se pozna, da nima več znanja o partizanih, posebno ne o vojaški zgodovini, zato so ta vprašanja za njene pripadnike lahko zelo težka. Sploh pa je za nekoga neko vprašanje težko, za drugega pa banalno,« razloži Kysselef, ki pa ni v kategoriji najmlajših tekmovalcev. V resnici je dovolj star, da se je prijavil tudi na Kviskoteko. Tedaj mu je bilo 25 let in je veljal za mlajšega tekmovalca. »Seveda me niso izbrali,« mu je še vedno kar malo žal.
Premalo nas je za resen kviz. Kar se tiče resnih kvizov znanja, je pri nas vedno v igri tudi dvom, češ, Slovenci se neradi hvalimo z znanjem, pri nas ni dovolj pametnih tekmovalcev, da bi lahko imeli dober kviz, in podobno. Na Televiziji Slovenija so, kar se tega tiče, podobnega mnenja, le da kot razlog za nesnemanje resnega kviza znanja navajajo premajhno število Slovencev. »Preden bi se opogumili in prijavili vsi tisti z velikim znanjem, bi oddajo zaradi nezanimivosti že ukinili. Za zahtevnejši dnevni kviz nas je gotovo premalo,« meni Dajana Makovec, urednica oddaj na TVS.
V zadnjih petih letih se je kvizov na TVS udeležilo približno 600 tekmovalcev. Televizijcem se zdi nabor tekmovalcev zadovoljiv, vsaj glede na tradicijo oziroma bolje rečeno netradicijo kvizov pri nas. Res pa je, da se številni tekmovalci prijavljajo na vse kvize, torej je v resnici nabor kandidatov malce manjši. A tudi te prekaljene tekmovalce na televizijah koristno uporabijo – kot kritike jih povabijo na snemanje poskusnih oddaj.
Je pa izbor tekmovalcev od kviza do kviza različen. Zanimivo je, da je bil izbor prav za Lepo je biti milijonar bolj odvisen od sreče kot od znanja. »Najprej si moral poklicati na plačljivo številko in približno šest minut odgovarjati na različna vprašanja. Nato so med klicatelji izžrebali nekaj potencialnih igralcev, jih poklicali in jim takoj postavili tri vprašanja. Če si pravilno odgovoril, si bil izbran za nastop v kvizu,« se spominja Kysselef in dodaja, da je bila ta avdicija v resnici najtežja, ker na izbor nisi mogel vplivati z znanjem, temveč je o tem odločala le sreča. Za prijavo na druge kvize je navadno dovolj že, da pokličete – in ste v igri za nagrade.
Več v reviji Zarja št.,39. 26. 09. 2017
