Številni ljudje, tudi tisti, ki so že na pragu starosti, so največkrat prepričani, da bodo vitalni do smrti in da bodo do konca življenja lahko na svojem domu skrbeli zase. Da njim že ne bo treba v dom starejših. Žal največkrat ni tako! S staranjem se namreč povečuje tveganje za sladkorno bolezen, za hude zlome zaradi osteoporoze, za kap, infarkt, žilne bolezni, pa tudi za demenco. Za tiste, ki so še dokaj zdravi, prisebni in pokretni, je dom starejših lahko izjemno prijetno zatočišče. Tisti, ki jih namestijo v negovalni oddelek ali na oddelek za osebe z demenco, pa se lahko bojijo najhujšega. Zato je skrajni čas, da začnemo brez strahu razkrivati, kaj se dogaja za štirimi stenami domov starejših, in se postavimo za svojce, ki tega sami ne zmorejo več!
To je storila tudi naša današnja sogovornica, Katerina Vidner Ferkov, doktorica medicinske antropologije iz Ljubljane. Ko je bila njena babica še živa, jo je vsak dan obiskovala v domu starejših ter tamkajšnje zaposlene in vodstvo sproti opozarjala na nepravilnosti … Ko je babica umrla, je v svojem spletnem časopisu Zdravo Slovenija objavila pretresljiv zapis z naslovom Hiša groze – dom starejših v Mostah. Članek je v hipu zaokrožil po družbenih omrežjih. Vsi smo se zgroženo spraševali: je to sploh mogoče, ali je povsod tako in če je, kdo bi moral ukrepati?
Zaradi zahtevne nege, ki je domači zaradi služb niste več zmogli sami, ste zdaj že pokojno babico namestili v Dom starejših občanov Moste v Ljubljani. Zakaj prav tja?
V ta dom se je stara mama vpisala sama, bil je njena izbira, kar nam je tudi povedala, ko še ni bila slabotna in je bila brez znakov demence. DSO Moste je namreč zraven cerkve in pokopališča, kamor je tako kot njeni prijateljici redno zahajala. V tem okolju se je počutila doma.
Rekli ste, da tega zapisa niste zapisali zaradi olajšanja svoje duše, ampak ste hoteli popisati trpljenje, kakršno doživlja veliko družin, ki so bolj ali manj kar nekako vdane v vsakodnevno poniževanje.
Tako je, ko sem bila povsem osupla nad načinom dela v DSO Moste. Zato sem se, kot je običajno za antropologijo, pogovarjala še s številnimi drugimi, ki imajo svojce v domovih za ostarele. Morala sem upoštevati realno možnost, da imamo le mi slabo izkušnjo. Tega področja nisem poznala iz osebnih izkušenj, le iz študijskega gradiva in s konferenc, že takrat me je pretreslo. Vedela sem, da ni preprosto, zato sem se želela prepričati o okoliščinah. Bila sem presenečena, koliko tragičnih zgodb sem slišala, koliko kalvarij. V šoku zaradi usihanja najbližje osebe ljudje niso zmogli ali si upali komentirati nege v domovih. Redki so izrazili nestrinjanje, seveda brez učinka. Pretresla me je njihova popolna vdanost v stanje, kakršno je. Sprijaznjenje z očitno krivico, ki se dogaja ostarelim. Tega si želi vsak totalitarni sistem, mar ne?
Zapisali ste, da ste se zaradi neprimernega odnosa in zanemarjanja babice večkrat pritožili, se pogovarjali z direktorico in podali tudi prijavo na inšpekcijo. Ta pa je zadevo odstopila nekam naprej v administrativne mline.
Kdo si želi pisati pritožbe? Jaz osebno res ne, dokler nisem imela babice v domu, nisem napisala niti ene. Moja stara mama je bila tako topla, mila in prijazna oseba, da ne bi mogla živeti z vestjo, da dopuščam njeno zanemarjanje. Že kolegica mag. Miša Gams me je opozorila na stanje v slovenskih domovih za starejše, kjer je delala kot prostovoljka. Nekaj piše v pravilnikih, resničnost je drugačna. Odstopanja od napisanega so strahotna. Birokratska rutina pri odgovarjanju na nepravilne postopke je očitna, uprava doma pač odgovori po členih in s frazami, učinka ni nobenega.
Vsak dan znova ste videli, da so domske negovalke na terasi brezskrbno pile kavo, klepetale in kadile, babica pa je ležala v sobi z zagrnjenimi zavesami sredi belega dne. Niso se zganili niti, ko se je tresla od bolečin.
Mene so označili za »težavno«, ker sem se postavila za dobrobit svoje stare mame. Položaj je povsem absurden, svojci naj bi se podredili negovalkam in ustanovi, ki očitno hoče vse stroške spraviti na minimum. Ne vem tudi, kako je mogoče, da negovalke avtoritarno nagovarjajo svojce, ki so vendar plačniki strokovne storitve! Najbrž si to lahko privoščijo, ker so svojci v stiski. Dom je skrajna rešitev in tega se zavedajo. Moram poudariti, da sem hvaležna dvema negovalkama, ki sta bili nerazumljeni med osebjem, ker sta predano opravljali svoje delo.
Ko ji je zelo otekla noga, ste obvestili negovalko in medicinsko sestro, a sta rekli, da nista pristojni. Zdravnica pa, ki je bila pristojna, ni prav tako ničesar storila. Potem ste peljali babico na urgenco in tam čakali deset ur, kar je običajno. No, ko je vendarle prišla na vrsto, je zdravnik ugotovil trombozo in dodal, da ste prišli skoraj zadnji hip.
Najhuje pri tem je, da mi je medicinska sestra, ko sem se osebno odločila za klic zdravnika, spet dala vedeti, da sem »težavna«. Si lahko predstavljate? Seveda so bile že prej izjemno neprimerne izjave zdravstvenega osebja. Vodja medicinskih sester mi je rekla, ali mislim, da je babica v zdravilišču, ko sem spraševala o rednosti umivanja. Kakšen odgovor je to? Ko sem opazila, da je v domu dobila glivice, in prosila, naj pogledajo nogo, ji medicinska sestra ni pogledala podplatov, ampak zgolj privzdignila hlačnico, dokler ji nisem osebno pokazala obolelega mesta. Koga ne bi bilo strah take strokovnosti?
Ko ste to povedali domski zdravnici, vam je zabrusila, da dajte babico v drug dom, če vam pri njih ni všeč.
Zdravnici sem naštela vse napake pri medicinski obravnavi babice, potem ko ji je brez naše privolitve vstavila sondo za prisilno hranjenje. Naj poudarim, da sva bila tisti dan dopoldne pri stari mami tako jaz kot moj oče, nihče nama ni omenil, da je »ogrožena«. Popoldne pa sem jo našla, kako se davi s sondo, in roke je imela kot zaporniki v rokavicah. Nimam besed za takšno samovoljno omejevanje človeka na koncu življenja.
Več v reviji Zarja št.,39. 26. 09. 2017
