Napovedan je bil sicer že junija, a komisija pod vodstvom Srečka Šestana najprej ni in ni scmarila končnega poročila o vrhniški nesreči. Ko ga je vendarle ustvarila, pa je mirno razglasila, da se zbora ne bo udeležila, ker da njeni člani že ne bodo »pljuvalnik«.
S Srečkom Šestanom sva imela takrat poleti daljšo in čudno čustveno izmenjavo. Kolikor je že bila čudna, je očitno celo zalegla. Komandir mi je robato obljubil, da bo še enkrat premislil o udeležbi. In prejšnjo sredo je država na Vrhniko poslala dokaj močno zasedbo, prišel je tudi sam gospod Šestan. Iz tega, kar so imeli povedati, pa je bilo hitro jasno, da država v zadnjih mesecih ni ravno migala.
Težko se je znebiti vtisa, da je za Republiko Slovenijo zadeva končana. Stvar sploh ni tako kritična, kot je bila videti, so nam dali v svojih krajših referatih vedeti uradniški veljaki – razen za Tojnico se je vse izteklo naravnost sanjsko! Dolgotrajnih učinkov na zdravje vrhniškega prebivalstva ne bo. Raziskave niso pokazale skoraj ničesar. Je pa res, so si bili edini velmožje, da so bili odkriti indici za skrb vzbujajočo obremenjenost vrhniškega prebivalstva »od prej«.
Sicer ni tega nihče izrekel na glas … a iz njihovih besed je bilo mogoče sklepati, da je bila eksplozija Kemisa za Vrhničane velika sreča. Zakaj? Ker je zaradi nje država sploh opazila, kako zastrupljeni smo že desetletja. Od dobrih potez državnega aparata bi lahko omenil eno samo, in sicer da je za sanacijo Tojnice vendarle angažirala dr. Mihaela Tomana.
Ko so gospoda končali z referati, je bila večina dobrih dvesto duš v vrhniškem Cankarjevem domu vsaj nemirna, če ne kar odkrito besna. »Zdajle ste slišali, kako vam je skozi njihova usta spregovorila globoka država!« je komentiral dr. Gorazd Pretnar. »Ko poslušate njihove govore, se zdi, kot da je vse v redu – en požarček pač, nobenih resnih posledic za zdravje prebivalcev … Ob čemer se lahko vprašamo naslednje: če lahko sredi naselja brez večjih posledic zgori 800 ton strupov, zakaj potem sploh mečemo toliko denarja za industrijo strupenih odpadkov? Po tej logiki bi lahko te reči vsak od nas mirno sežigal doma na vrtu, pa ne bi bilo nič hudega!!?«
Po tem z velikim odobravanjem sprejetem ekskurzu v ironijo se je pogumni mikrobiolog hitro zresnil. »Samovžig je bil produkt malomarnosti. Če bi hotel samo našteti vse napake, ki so bile zagrešene, bi moral govoriti sedem ur! Vse, kar je lahko šlo narobe, je šlo. In ali ni zanimivo, da ni bil zaradi tega nihče zaprt ali vsaj ni izgubil službe? Ogrožanje življenja državljanov zaradi malomarnosti je pri nas namreč kaznivo dejanje.«
Pretnar ima povsem prav. Spomnimo: Kemis po uradni klasifikaciji ni bil umeščen niti med »objekte manjšega tveganja«, temveč med povsem netvegane, s čimer je lahko Gorenje marsikaj prihranilo pri varnosti. Popoldne in ponoči obrat sploh ni imel požarne straže. Govoril sem s Sintalovim varnostnikom, ki je pred leti v obratu povsem sam herojsko ukrotil »šest metrov visoke zublje« – še enega v seriji »samovžigov«, ki jo je odkrito priznal direktor Emil Nanut. Podatki o tem, kaj je gorelo, naj bi zgoreli skupaj s strupi. Varnostne kopije – kaj je vendar leta 2017 ta čudna reč? Tudi zaradi tega po uradni verziji še danes sploh nima smisla izvajati meritev na Vrhniki, »ker nimamo pojma, kaj sploh iskati«.
Za nameček sploh ni uradnih podatkov o onesnaženosti zraka na dan požara. Kako to? Hja, ker je bilo »žal« načrpanega premalo zraka za merodajne meritve. Gasilci so bili v objem strupene vihre poslani v zločinsko neprimerni opremi. Ko se je črn oblak razlezel nad vso regijo, sploh ni zadonela opozorilna sirena, otroci pa so bili naslednji dan brez besedice svarila poslani v kemično meglo. Vlada je potrebovala celih štirinajst dni, da je postavila ekološkega koordinatorja vseh svojih v najboljšem primeru zmedenih služb. Dodajmo niz laži inšpektorske službe, bizarne podrobnosti v zvezi s Kemisovimi gradbenimi dovoljenji in vsaj tri kardinalne kršitve okoljevarstvenega dovoljenja – seštejmo vse to in dobimo najzanimivejšo odločitev inšpekcijskih služb v zgodovini Slovenije: vse je bilo povsem v skladu s predpisi!
Je kaj čudnega, da so še vedno enotni Vrhničani morbidno motoviljenje uradnikov proti koncu zbora čedalje bolj pospremljali z glasnimi kriki besa? In ali ni smešno, da država na vrhniško soočenje ni poslala nobenega predstavnika inšpekcijske službe, ki je ključni igralec v bitki za odvzem okoljevarstvenega dovoljenja Kemisu?
