V tej naši eri bizarnih podatkov je morda najbizarnejši naslednji: osem najbogatejših primatov na planetu Zemlja drži pod palcem enako količino premoženja kot najrevnejša polovica sveta. Najbrž sámo črnilo boli, da mora nositi take informacije, a je vseeno res: osem ljudi premore toliko cekinov kot približno 3,7 milijarde drugih. Tako je v svojem poročilu že pred meseci poročala ugledna britanska dobrodelna organizacija Oxfam. In za zdaj šokantne vesti še nihče ni demantiral.
Celo tradicionalno zadržani Oxfam je pri oceni takega stanja uporabil izraz »onkraj grotesknega«. Še bolj srhljivo je, da se proporc hitro poslabšuje. Če so leta 2014 ocenili, da bi za pokritje spodnje polovice človeštva potrebovali prvih 82 milijarderjev, se je lani cifra spustila na 62. No, letos pa jih je dovolj že toliko, kolikor bi se jih lahko udobno stlačilo v ne preveč velik kombi. Malo sicer zato, ker se je izkazalo, da je najrevnejša polovica v resnici še bolj revna, kot smo mislili. Malo pa brez sence dvoma tudi zato, ker je »kriza« očitno krizna za vse, samo za turbobogatune ne.
Oxfamov čelnik Mark Goldring je razkritje pospremil z besedami: »Letošnja fotografija globalne neenakosti je jasnejša, točnejša in bolj šokantna kot katera koli prejšnja. Vsak deveti prebivalec planeta bo šel nocoj v posteljo s krulečim trebuhom in se zjutraj zbudil v skrbeh, kje bo lahko izbrskal kaj za pod zob. Osem mož, ki jih omenja naše poročilo, pa bo medtem spalo veliko bolje. In se bo zjutraj zbudilo s sladkim zavedanjem, da se jim je med mižanjem po vsem svetu naloženo premoženje povečalo za neštete milijone dolarjev.«
Ob tem smo se seveda vprašali, kdo in kakšni so v resnici ljudje, katerih imena in obraze lahko prilepimo na osem megalomanskih bančnih računov, ki skupaj prekašajo račune 3,7 milijarde ljudi!
Bill Gates: 86,4 milijarde dolarjev
No, ravno prvega na lestvici je sicer nekoliko težje kritizirati. Ustvarjalec vseprisotnih Windowsov in najbrž največja geekovska ikona vseh časov je skoraj dolgočasen v svoji puloverčkasti priljudnosti. In v neusahljivi dobrodelniški vnemi.
Pa saj ga poznate: tehnološki vizionar in prekaljen poslovnež, zakoličevalec trendov ob sami zori spleta. A najbogatejši človek na svetu drugače od strica Skopušnika ne sedi v trezorju in polira novčičev. Poleti leta 2008 je težišče svoje dejavnosti s podjetja prestavil na dobrodelništvo. Z ženo Melindo raje redno podarjata gromozanske vsote za pomoč ob katastrofah, agrikulturne raziskave, knjižnice in zdravstvene programe po tretjem svetu. »Ko Gates pogleda na svet,« je zapisala revija Time: »vidi iracionalen, neučinkovit in pravzaprav pokvarjen operacijski sistem – aplikacijo, ki jo je treba razhroščiti.«
Ob tem sta zakonca G podpisnika in soustanovitelja tako imenovane »The Giving Pledge«, torej »zaobljube dajanja«, s katero se je že vrsta svetovnih bogatašev zavezala, da bo do smrti razdala večino bogastva. Ocenjeno je, da sta za zdaj donirala 28 milijard. Večkrat sta že povedala, da jima denar ne pomeni kaj veliko. In da nameravata svojim otrokom zapustiti samo droben odstotek svojega premoženja.
Razen običajnih tirad, da je eden najvišjih iluminatov in arhitektov »novega svetovnega reda«, o najbogatejšem človeku težko najdeš slabo besedo. (Neprijetno nas lahko preseneti predvsem to, da je med drugim velik delničar Monsanta.) Povsem drugačen tič pa je dobitnik srebrne medalje na naši lestvici.
Jeff Bezos: 83,9 milijarde dolarjev
Lahko bi rekli, da je za 53-letnikom precej dobro leto. V času pisanja tega članka se je mimogrede zavihtel celo na prvo mesto, a ga je neuničljivi Bill kaj hitro spet izpodrinil. Kakor koli, Bezosova neto vrednost je samo v zadnjih petih mesecih poskočila za približno 20 milijard dolarjev. Vrednost delnic podjetja Amazon je v tem istem obdobju švistnila navzgor za kar tretjino prejšnje vrednosti.
Bezos ga je ustanovil daljnega leta 1994. Začel je s prodajo knjig iz lastne garaže v Seattlu. Svoj imperij je potem počasi zgradil predvsem na izžemanju delavcev do zadnje kapljice krvavega potu. Njegova pogosto izražena poslanica za uslužbence je: »Vsako jutro se morate zbuditi zaskrbljeni in prestrašeni.« Nič čudnega, da zaposleni v Amazonu v povprečju zdržijo samo eno leto.
Kralj zniževanja stroškov svoje obrate postavlja v krajih, ki jih je še posebno izmaličila ujma krize. Zakaj? Ker tam oblasti take obrate celo subvencionirajo. Obubožano lokalno prebivalstvo je sprva sicer navdušeno, a zaposleni delavci hitro ugotovijo, da je pri Amazonu vsak dan ponedeljek. Poročilo raziskovalne novinarke Carole Cadwalladr, ki se je leta 2013 zaposlila v enem izmed Amazonovih pakirnih centrov, se bere kot poročilo iz kakšnega gulaga. Delovne norme so psihopatsko neusmiljene, delavci so vsako sekundo pod nadzorom, sindikatov in stavk ne tolerirajo, bolniške se sankcionirajo, ves čas se priganja in straši. New York Times je poročal, da morajo Amazonovi uslužbenci ves čas kritizirati drug drugega, torej se med seboj ovajati v imenu višje produktivnosti. Višji menedžment pa se na podlagi tega »inputa« potem enkrat na leto sreča in kot v ultimativnem resničnostnem šovu glasuje, koga vse bodo »vrgli pod avtobus«. Kot se menda dejansko glasi njihova slikovita fraza.
Za nameček Amazon plačuje škandalozno malo davka. Multiprofitni titan je leta 2014 denimo v Veliki Britaniji zabeležil za 5,3 milijarde funtov prodaje, pa je na to plačal manj kot ušivih 12 milijonov funtov davka. Kako je to mogoče? Ker je večino mastnega profita sprocesiral preko svoje luksemburške enote. (Dodajmo, da se je Amazonov nekdanji davčni čarovnik Bob Comfort v nekem intervjuju spominjal, da se je vedno židani Jean Claude Juncker leta 2003 »obnašal kot Amazonov poslovni partner«.)
Več v reviji Zarja št.,37. 12. 09. 2017
