Ženska, ki se dobro znajde v kriznih položajih. Mati, ki je vzgojila sina tako, da je tudi sam našel smisel v delu za druge. Aktivistka proti nasilnemu obnašanju. Zaščitnica nemočnih, ki že deveto leto vodi krizni center za otroke Palčica v Grosupljem. Ranljiva in močna hkrati, zmore se hitro obrniti, ko je treba, pa tudi dovzetna za adrenalinske norosti, ki jih ob vsem tem zanjo pripravlja življenje. Nagajiva razumevajoča dušica, ki si za nobeno ceno ne dovoli porezati kril.
Povedala je, da je tisto najteže v poklicu, ki ga opravlja, kako hkrati ostati mehak in odločen; kako si dovoliti, da te zgodbe nemočnih otrok ganejo do solz, ampak ti dajo moč, da se zavzameš, pomagaš, iščeš rešitve, ne pa da se utapljaš v žalosti in nemoči. Potrpežljiva je do nemočnih in zna biti »trda« s tistimi, ki imajo moč odločanja. Na položajih so v zategnjenih kravatah, ki jim jih, ko se bojuje za pravice otrok, zna s pravo besedo razrahljati. Presenetila nas je s svojo pojavo, ob kateri človek v trenutku dobi potrebo, da bi odvrgel vse maske in se tako kot ona posvetil edinemu vrednemu smislu: delu za nemočne otroke. Verjame, da če rešiš enega, rešiš ves svet. Pa ne od včeraj. Že 20 let dan za dnem predano sledi temu reku, in kot pravijo drugi, je najboljša reklama zanjo prav njen sin. Gimnazijec s Šubičke, ki si želi nadaljevati študij na Fakulteti za socialno delo. In že deluje …
Rekordno poletje. Edini krizni center za otroke, Palčica v Grosupljem, smo prvič (in zadnjič do zdaj) obiskali pred leti, ko je Manuela prevzela položaj vodje, tiste torej, ki poganja in skrbi, da je vse, kot mora biti. Oktobra bo Palčica praznovala deset let. Letos poleti je bilo v centru, v katerem naj bi uradno bivali otroci, stari do šest let, največ 21 dni (običajno jih je vedno več) rekordno. 231 nočitev so imeli samo v avgustu. Ko smo jih obiskali, je tam bivalo 12 otrok, najmlajši je imel samo 18 dni. Dremuckal je v naročju ene od strokovnih delavk, medtem ko so se že malo večji otroci igrali v sosednji sobici. Razigrani in veseli so bili videti takole na prvi pogled, a vsak nosi s sabo svojo težko zgodbo. Vsi so torej v Palčici več kot priporočenih 21 dni, vajeni obrazov, ki skrbijo zanje 24 ur na dan. »Prav zato naj bi ostali tukaj le toliko, kajti potem se otroci na nas čustveno navežejo in mi nanje in je slovo dodaten stres, ki jih zamaje.« Ampak vedno se stvari ne morejo urediti v predvidenem času. Sodišča meljejo počasi, primernih rejniških družin tudi ni toliko, kolikor bi si želeli, pa prostih posteljic v drugih socialnih ustanovah tudi ne, kolikor bi jih potrebovali. Vendar se vedno vse nekako uredi. Manuela, ki je ves čas hkrati prisotna v več zgodbah, ima veliko zaslug za to.
Več v reviji Zarja št.,37. 12. 09. 2017
