87-letni Johann je svoje življenje preživel v Avstriji. Njegova mama, ki je bila Slovenka, pa mu je že kot majhnemu otroku privzgojila zavedanje, da človek nikoli ne sme pozabiti svojih korenin. Tako sta mu Slovenija in slovenski jezik že od nekdaj ljuba, Radenci, kamor je nekoč rad in pogosto zahajal, ker je tam imel sorodnike, pa so postali njegov drugi dom. A ne samo drugi dom, tam je našel tudi svojo drugo družino. Odkar mu je pred osmimi leti umrla žena in je ostal sam, se v Radencih počuti lepše kot kjer koli drugje.

Tam, v Radencih, se tudi dobimo, natančneje v Zdravilišču Radenci, saj v njem Johann biva tudi po mesec dni skupaj. Potem se odpravi v Avstrijo, da poskrbi za nujne opravke, in se kar se da hitro spet vrne. Vedno prebiva v isti sobi, v sobi s pogledom na vrelec, tamkajšnji zaposleni pa so zanj mnogo več kot le to. Postali so njegovi prijatelji, vez z domovino in slovenskim jezikom, ki ga tako močno ceni. Ob prihodu v zdravilišče ga s fotografom najdeva na njegovem stalnem mestu: sedi za mizo v baru in bere časopis. Skoraj popolnoma sproščeno. Skoraj zato, ker je bil malo na trnih, ali ga bom med intervjujem preveč namučila ali ga bom razumela, ker govori v polomljeni prekmurščini, mi pove pozneje. A ga to ne ustavi, da ne bi bil kavalir, kakršnih danes skoraj ni več in kot sem jih sama do zdaj videla samo v filmih. Ko se predstaviva, me preseneti s čudovitim šopkom ognjeno oranžnih gerber. Drugi šopek prav tako čudovitih lilij podari direktorici Zdravilišča Radenci, Vesni Maučec, ki je zatem v pogovoru kar ne more prehvaliti. Janja Kisilak, tamkajšnja animatorka, pa mi pove, da je Johann reden obiskovalec bližnje cvetličarne in da zelo rad razveseljuje s tako prikupnimi šopki. Janja ostane z nama tudi med pogovorom, za vsak primer, če se na trenutke res ne bi razumela.

Zaljubljen v Radence že od leta 1938. Vprašam ga, ali se spomni, kdaj je prvič obiskal Radence. Pričakujem, da bo povedal približno število let, on pa za trenutek pomisli in odgovori, da je Radence prvič obiskal leta 1938, torej ko je bil star osem let. »Tu sem imel bratrance in prijatelje, ki sem jih kot otrok obiskoval vsaj enkrat na leto. To je bila že takrat naša druga domovina,« se spominja in mimogrede omeni, da so bili to časi, ko so za pet grošev (nekdanji avstrijski kovanec v vrednosti ene stotinke šilinga, op. a.) dobili golaž, dve žemlji in špricar oziroma otroci sok. Za lažjo predstavo, to je približno tako, kot če bi danes vse našteto dobili za približno 0,36 evra. Ko se je začela druga svetovna vojna, je bil prehod čez mejo nekoliko otežen, a tudi takrat je Johann prihajal v Radence, kadar se je le dalo. Če ni šlo drugače, je prečkal mejo čez Madžarsko. Časi so se spreminjali, njegova ljubezen do Radencev pa je ostajala. Tja je leta 1951 prvič pripeljal svojo ženo, ki je želela spoznati njegovo domovino, o kateri ji je s tolikšnim žarom v očeh nenehno pripovedoval. »Takrat tu še ni bilo hotela, zdravilišče pa že in je bilo res luštno. Žena se je rada kopala in tukajšnja voda ji je zelo ustrezala. Se je pa tudi zgodilo, da si je ona zaželela obiskati neko drugo zdravilišče v Avstriji, jaz pa sem tisti čas raje preživel v Radencih. Ona je bila v avstrijskem zdravilišču tri tedne, jaz pa v Zdravilišču Radenci samo en teden, a sem prišel domov bolj zdrav kot ona,« se nasmehne.

Tu sem doma. K nenehnemu vračanju ga vleče občutek, da je tu doma, čeprav so njegovi bratranci in drugi sorodniki, h katerim je nekoč prihajal, danes že vsi pokojni. A življenje ponuja zanimive preobrate in tako je Johann našel nove ljudi, s katerimi se je skozi leta povezal in zaradi katerih ni osamljen. To so zaposleni v zdravilišču Radenci. Pozna čisto vsakogar, od natakarja do direktorice, in skozi leta je z njimi stkal pristne odnose. Sem se ne vrača samo zaradi sentimentalnosti, ampak v veliki meri tudi zaradi njih. Celo svoj rojstni dan je pred meseci praznoval z njimi, ko so mu zaposleni pripravili presenečenje. »Neki nemški rek pravi: »Kjer se dobro počutiš, tam si doma.« Meni je tu všeč zaradi več razlogov. Prvi so zagotovo ljudje, drugi je slovenski jezik, s katerim se sicer nekoliko mučim, a mi je zelo pri srcu, tretji pa zdravilna voda, ki name blagodejno vpliva,« preprosto razloži. V tistem trenutku opaziva, da naju je Janja med pogovorom za kratek čas zapustila in da se znova vrača. Johann ob tem pripomni, da je bil njegov rojstni dan še toliko lepši, ker je bila ona zraven. »Veste, to je moja veverička. Tako sem jo poimenoval zato, ker jo v nekem trenutku vidiš, potem pa spet ne. Vedno ko utegne, prihiti do mene, da malo pogučava, potem pa spet odhiti svojim obveznostim naproti.« Kar malo me preseneti, koliko zaposleni vedo o Johannu in koliko ve Johann o njih. Vau, v Radencih se ljudje še pogovarjajo in tudi domačnost človek takoj občuti!

Dolga pot ni naporna, če te nekam vleče srce. Radenci v njem prebudijo ogromno spominov, z mano deli enega svojih najljubših: »Moj bratranec je znal igrati na klavir. Imel ga je tudi doma in pogosto je igral nanj – tudi tistega dne, ko sem bil pri njem na obisku. Njegov oče je ravno legel v sosednji sobi, da se malo spočije, meni pa je bratranec rekel, naj sedem za klavir in kaj zaigram. Bil sem samouk, a očitno mi je šlo dobro od rok. Ko sem nehal igrati, je namreč prišel v sobo bratrančev oče in mu dejal, da še nikoli ni tako dobro igral. Mislil je, da je na klavir igral on, kar mi je bilo seveda v velik ponos.«

V jeseni svojega življenja veliko razmišlja o nekdanjih dneh in dogodkih. Bili so dobri in slabi. Najbolj ga žalosti, da so potomci slovenskih zamejcev v veliki večini pozabili na materni jezik, na jezik svojih prednikov. On ni takšen! Kljub svoji starosti se večkrat na leto z vlakom pripelje z Dunaja v Radence. Avtomobila nima, ker ga na Dunaju ne potrebuje in bi mu bil zato nepotreben strošek. Dvesto metrov stran ima na voljo tako avtobus kot tramvaj, kar mu popolnoma zadošča. »Z javnim prevozom pridem v središče mesta v desetih minutah, z avtomobilom ne bi mogel biti tako hiter,« razloži. Po Radencih pa se tako ali tako najraje sprehaja peš. Sprehod po parku ob zdravilišču ga poživi in navda z energijo. Nasploh so dnevi, ki jih preživi v zdravilišču, prijetni in umirjeni. Nikamor se mu ne mudi. »Veste, ko imaš za sabo šestdeset let delovne dobe (sprva je delal kot policist, nato je odprl podjetje s klimami, pozneje pa je imel še trafiko, op. a.) in ranega vstajanja, prija umirjenost. Zjutraj rad nekoliko dlje poležim, ne priganjam se. Potem pa si sproti krojim dan. Če je lep, se odpravim tudi do Kapele, prelepega hribčka v bližini.« Vskoči Janja: »... in obvezno zjutraj spije kavo, prebere časopis in z receptorjem, ki je tik pred pokojem in s katerim se že dolgo poznata, rečeta kakšno o tem, kako je bilo včasih.« Mesec dni v Radencih Johannu čisto prehitro mine in prav zato se tako pogosto vrača. V svoj drugi dom, kjer mu je najlepše.

Galerija

Poglej vse fotografije (5)