Makedonka, ki jo je oče še kot mladoletno dekle, pri šestnajstih letih, omožil s slovenskim oficirjem, se je preselila v Slovenijo. V Ljubljani, kjer živi še danes, se je ob prihodu srečala z novimi izzivi, a se jih ni ustrašila. Nekje na življenjski poti, pravzaprav že pred skoraj 40 leti, sta z možem prvič obiskala Zdravilišče Radenci. Tamkajšnji izvir mineralne vode pa je le eden izmed razlogov, zaradi katerih se vsakič znova vrača. Tudi zadnji dve leti, odkar je ostala brez moža.
Srečava se v Radencih, in še preden se začneva zares pogovarjati, mi navdušeno pokaže stare fotografije, na katerih po vnukinji Arijani veselo poskakujejo veveričke. Kako stare so fotografije, spoznam, ko omeni, da ima tisto drobceno dekletce danes že 34 let. Veveričke v parku zdravilišča pa žal niso več tako udomačene, kot so bile pred leti. In nekoliko manj jih je, predvsem zaradi hudega neurja leta 2009, ki je skoraj do neprepoznavnosti uničilo park. »A so ga od takrat že zelo lepo uredili,« hitro pripomni Dobrila, tamkajšnji zaposleni pa mi razložijo, da imajo od tistega leta dalje običaj, da vsak par, ki se pri njih poroči, v parku zasadi drevo. Tudi Dobrila ga je želela, čisto samoiniciativno, čeprav se ni poročila tam. »Ko je mlado drevo posadila, je poljubila vsak list posebej in drevesu dala celo ime ...,« pove Janja Kisilak, animatorka v Zdravilišču Radenci, za katero je hitro opaziti, da je s stalnimi gosti zelo povezana.
Prvega ne pozabiš nikoli. Dobrila svojega prvega obiska Radencev ni pozabila. »Pisalo se je leto 1979, v Radence sva z možem prišla na začetku maja in tu ostala tri tedne. Povod so bile težave z zdravjem, poleg drugih težav sem imela pljučnico in angino pektoris. Bila sem v tako slabem stanju, da nisem mogla hoditi, zato mi je obisk Zdravilišča Radenci priporočal moj zdravnik. Ko sem prvi dan šla na kopanje v bazen, sem morala vmes dvajsetkrat počivati, preden mi je sploh uspelo priti do tja. A je bilo vsak dan bolje. Tamkajšnja voda in tudi vse terapije so mi res pomagale. Vrnila sva se še isto leto, za en teden v decembru, in to je od takrat postala najina vsakoletna navada,« pripoveduje.
Ko je zbolel njen mož in postal nepokreten, je Dobrila v Radence prihajala z vnukinjo. »Mož mi tega, da sem v Radence odhajala brez njega, ni zameril, vedel je, da moram poskrbeti za svoje zdravje, da lahko potem lažje skrbim zanj. Če tega ne bi bila zmožna, bi moral oditi v dom. Tisti čas, ko me ni bilo, so možu pomagali otroci. Radencem se tako nikoli nisem odpovedala. Ko je vnukinja odrasla, sem začela prihajati sama. Lani sem tako zdravilišče obiskala že sedemdesetič,« pove ponosno in doda, da se tu počuti kot doma. »Sem Makedonka in toliko topline, kot je premorejo tukajšnji ljudje, nisem videla še nikjer drugje.« Spomni se otrok iz bližnjega vrtca, ki so v park ob zdravilišču prihajali k veveričkam, in kako presenečena je bila, ko jo je sleherni otrok ob srečanju pozdravil.
Najprej je v Radence prišla, da bi si povrnila zdravje, ostala pa je tudi zaradi te topline ljudi in hrane, ki je kar ne more prehvaliti. »Jaz sem dobra kuharica, ampak kuham bolj mastno hrano, tukaj pa hrano pripravijo nemastno, a okusno. Saj skušam kuharje na vsak način pregovoriti, da bi mi zaupali recept, a mi do zdaj še ni uspelo! Zamerim jim pa prav nič ne, vsi odlični kuharji imajo svoje skrivnosti! Ampak njihova hrana je res fantastična, pokusite, boste videli,« mi predlaga in priznam, tudi sama nisem razočarana.
Čudodelna radenska naravna mineralna voda. Sogovornica je prepričana, da je prav po zaslugi vsakoletnih obiskov Zdravilišča Radenci kar dvajset let zdržala brez operacije. Potem so ji naredili tri obvode na srcu, in to na dan, ki se ga vsi še vedno zelo dobro spominjamo, 11. septembra 2001. Od takrat je že šestnajst let, Dobrila pa je ostala vitalna – verjame, da po zaslugi radenske naravne mineralne vode. Te še zdaleč ne moremo enačiti z radensko mineralno vodo, ki jo prodajajo ustekleničeno v trgovinah. Tej je odvzeto železo in dodan CO2, radensko mineralno vodo v Zdravilišču Radenci pa črpajo naravnost iz izvira in v njej sta železo in CO2 v naravni obliki, zato je nekoliko drugačen tudi okus. Kakor koli že, Dobrila pravi, da se razlika opazi že od daleč in da vsak dan, ki ga preživi v Radencih, spije kozarec njihove mineralne vode. »Ta popolnoma očisti telo in prav zato kljub svoji starosti še vedno ne potrebujem dnevnih ščitnikov za perilo. Temu še moja hči težko verjame, a je res,« zatrdi. Obvezno si ob vsakem bivanju privošči tudi znamenito radensko mineralno kopel – deset takšnih kopeli, če smo natančnejši, in ravno toliko masaž hrbta. Ker ta mineralna kopel med drugim slovi po tem, da razbremeni delovanje srca, izboljša splošno počutje in krepi odpornost telesa, jo vprašam, ali vse te učinke dejansko občuti. »Kaj me ne vidite?!« odgovori prešerno dobre volje in doda: »Odlično se počutim, nič me ne boli, hodim, in kadar se dogovorimo z drugimi stalnimi gosti, s katerimi smo zdaj že prijatelji, tudi z velikim veseljem plešem.«
Spominov zvrhan koš. Ko omeni ples, se spomni nekega večera, ko jo je v Radencih med druženjem s prijatelji prosil za ples precej mlajši moški. »Takrat sem bila stara 77 let, gospoda sem prvič videla, čeprav so vsi za mojo mizo mislili, da se poznava. Gospod, oblečen v lepo črno-belo kombinacijo, mi je poljubil roko in začela sva plesati. Kar nekajkrat sem ga morala opozoriti, da sem bolna na srcu in da ne morem plesati tako hitrega tempa, kakor ga narekuje. Nato sva se začela pogovarjati in povedal mi je, da sem mu bila že od daleč všeč. Predstavila sva se drug drugemu in omenila sem mu svojo starost. Bil je popolnoma osupel, saj je mislil, da sem vsaj dvajset let mlajša. On je bil iste starosti kot moja hči. Naslednji dan, ko sem prišla s terapije, me je pod vrati čakala kuverta, v njej pa sporočilo: 'Spoštovana, obožujem vas. Brane. Oprostite.' Oh, spominov imam toliko, da bi vam lahko o njih pravila še dolge ure.« Pravi, da so Radenci zanjo svetinja. »Radenci in Tivoli so mi zelo pri srcu. Kadar nisem v Radencih, se vsak dan sprehajam po parku Tivoli, saj živim zelo blizu. Tam prehodim tri kilometre in vmes iščem štiriperesne deteljice. Te doma posušim, spravim v škatlico, nato pa jih podarjam ljudem,« mi zaupa in tudi meni in fotografu ob koncu pogovora podari štiriperesno deteljico za srečo. Nato odhiti novim spominom naproti.
