Irvin D. Yalon je eden najslavnejših psihiatrov na svetu, njegova knjiga Rabelj ljubezni je navdušila tudi naše bralce. Z literarno mehkobo zna opisovati najbolj tesnobne odnose, značilne za današnji ponoreli svet – in pri tem mirno priznati, da je več kot 700 ur tudi sam preležal na terapevtskih kavčih svojih kolegov. In se veliko naučil od njih, pa tudi od svojih pacientov. Čeprav je obsežna knjiga Darilo terapije namenjena predvsem mladim terapevtom, ki so pod pritiskom »ekonomiziranega zdravstva«, je pravo darilo za bralce, saj lahko v številnih zgodbah identificirajo tudi svoje stiske, spoznajo, kakšna je njihova vloga v razmerju s terapevtom, in se poučijo, kako ravnati, ko se v vlogi svetovalca znajdejo sami.
K razmišljujočim ljudem, ki so sposobni empatije, se bližnji pogostokrat zatekajo po nasvete, kako naj ravnajo, ko zaidejo v stisko. Običajno rečemo »na tvojem mestu bi ravnal tako in tako«, vrag pa tiči v neprijetni podrobnosti: nismo oni, nismo na njihovem mestu, vprašanje je, ali o zadevi vemo dovolj, in še večje vprašanje je, ali tisto, kar vemo, sploh razumemo. Kako si v takšnim primerih želimo več znanja, da bi tudi sebi pomagali, ko je treba! Še največ lahko drugim pomagamo z obzirnimi in pametnimi vprašanji – če odkrito odgovorijo nanje, velikokrat sami najdejo rešitev za svoje težave. Toda kakšna so ta vprašanja in kako priti do njih?
Nihče ne bo odpravil naših težav. Ko se zatečemo k psihoterapevtu (pri nas je treba čakati dolge mesece, da pridemo na vrsto, ali pa mastno plačati zasebnikom, v ZDA, od koder je Yalom, je mogoče le drugo), seveda pričakujemo, da nas bo odrešil stiske, ki se morda vleče že dolga leta ali pa je nastala ob življenjskih dramah in prelomnicah. Popolnoma neznanemu človeku moramo pripovedovati utrinke iz svojega življenja, ki so lahko zelo boleči ali pa se jih sramujemo. Kaj lahko pričakujemo od človeka, ki sedi na drugi strani pisalne mize in smo mu zaupali stiske, ki jih morda nismo povedali nikomur drugemu? Nas bo v stilu ekonomiziranega zdravstva, ki pustoši povsod po svetu in hoče na hitro in s čim manj stroški končati zdravljenje, našopal z zdravili in odpravil s puhlimi tolažilnimi besedami?
Dr. Irvin D. Yalom, letnik 1931, sivolasi mož s slamnikom, ki je postal njegov zaščitni znak, je ugleden profesor psihiatrije na Univerzi Stanford, avtor številnih učbenikov in dobitnik vseh pomembnih nagrad, pa kljub temu pravi, da pri svojih klientih ne postavlja diagnoz (razen če to zahtevajo zavarovalnice) in jim ne vsiljuje konceptov (čeprav je utemeljitelj eksistencialne psihoterapije in ima velike zasluge za razvoj skupinske terapije). Vsakdo, ki se znajde v njegovi ordinaciji, je primer zase in je vreden posebne obravnave. In vsakomur hitro postane jasno, da terapevt nima čarobne palčke, da pa lahko privede pacienta tako daleč, da si pomaga sam. Tudi z zdravili? Seveda, če so potrebna. Neredko pacient skoraj ne more sodelovati s terapevtom, dokler se ne uredijo kemizmi v njegovem telesu, je jasen Yalom.
Terapevt in pacient – sopotnika. Če se znajdemo pri psihoterapevtu, nas seveda vznemirja najprej to: je usposobljen, vesten, mu je mar za naše stiske, nam res lahko pomaga? Yalon nam dopoveduje, da imajo podobne dileme tudi psihoterapevti, saj neredko kljub dolgoletnim izkušnjam težko ugotovijo, kako pomagati človeku, ki ga imajo pred seboj – na primer vdovi, ki si ne upa zaljubiti, ker se boji, da bo s tem izdala ljubezen do že zdavnaj pokojnega moža, ali kolegu psihiatru, ki je tako na tleh, da ga obhajajo samomorilne misli. Mladim psihoterapevtom pa tudi pacientom svetuje, da med seboj vzpostavijo odnos sopotnikov, kar med drugim pomeni, da pacient po terapiji odkrito pove terapevtu, kakšne občutke ima po končani seansi. Nekateri so pri tem boleče kritični, kar je za Ameriko, kjer se terapije drago plačajo, seveda razumljivo. Bi si naši pacienti drznili kaj takega? Če bi dovolj zaupali terapevtu in če bi jih ta spodbujal, nedvomno da. Izkupiček je namreč za obe strani koristen, čeprav je včasih boleč.
Več v reviji Zarja št., 22. 30. 05. 2017
