Takole približno je v vrtcu mojega triletnega vnuka: v ponedeljek je imel plesne urice, v torek so šli na mestni avtobus in do bližnjega potoka gledat, kaj je v njem in ob njem, v sredo v Mladinsko gledališče, v petek pa spet z avtobusom k potoku. Tale potok je čisti nadstandard: pupki v vodi, vsak dan kakšen nov cvet, mlinčki, čolnički iz lubja … vse v okviru vrtca in brez doplačila. Naš triletnik ima tudi dve leti starejšo sestrico. Ona je bila na letovanju na kmetiji v Logarski dolini. Še preden jim je uspelo iz avtobusa spraviti vso svojo ropotijo – in te ni malo, ker, saj veste, brez Murčijev, Kokijev, Snufijev in podobnih mehkih zveri ti majhni veliki otročki ne morejo zaspati, je pritekla domača gospodinja in jih prav na hitro spravila v domači hlev. Resnici na ljubo kar v kravjo porodnišnico. Tam so – prepričana sem, da prvič in kdo ve, ali bodo še kdaj – videli, kako je mama krava povrgla telička. Ker je to taka prava kmetija, so lahko videli, kako je gospodar mokrega in zapacanega telička zvlekel h kravjemu gobcu, da ga je mama z lizanjem očedila, in kako se je čez čas že poskušal postaviti na majave noge. In izbrali so mu tudi ime.
Naša punca, ki sodi med tiste otroke, ki radi in veliko govorijo – saj si predstavljate, čigave gene krivi dedi za to – je povedala, da je bilo to od vsega najbolj kulsko. O tem, kako se je začelo življenje tistega telička, je zelo in poglobljeno razmišljala. Tako zelo, da je kakšen dan pozneje mamici zaupala, da je bilo življenje prvega človeka na Zemlji res zelo težko. A ja? Zakaj pa? Ja, zato, ker ga ni imel kdo roditi! Če je bil pa prvi!? No, pa se vi zdaj lotite Darwina za petletnice – če zmorete in znate!
Imam še eno vnukinjo. Tudi ona je bila letos na kmetiji. Medtem ko so bili starši kar malo v dvomih, ali bo vse dobro in prav, je bila njuna hči nad vsem neskončno navdušena. Že začelo se je tako, še za objem pred vstopom v avtobus si je komaj vzela čas. Čeprav je njej nekoliko bolj škoda časa za dolgotrajne razlage, smo vendarle izvedeli, da so pekli kruh, pa piškote, spali na seniku, vrtnarili … Skratka, dnevi so bili prekratki za vse, kar bi lahko in so z veseljem tudi počeli. Potolažila se je, ko so že čez nekaj dni imeli v vrtcu pižama party in so tam tudi prespali.
Naš najstarejši je že šolar. A tudi on je hodil v vrtec. Že takrat mi ni bilo jasno, kaj neki je narobe z njegovimi varuhinjami in vzgojiteljicami, da štiri- in petletnike leto za letom vozijo na Vršič v Erjavčevo kočo. V vsakem vremenu. Za vsako babico in dedka, ki vesta, kako nepredvidljivi so otroci, kako nalezljiva je razigranost in kako hitro gre lahko tudi kaj narobe, je to podvig. Podvig, ki bi se mu sama na vsak način poskušala izogniti. Ni ga denarja, za katerega bi jaz hotela prevzeti tolikšno odgovornost na svojo grbo. Standard je, da za 20 otrok skrbijo tri vzgojiteljice! Si predstavljate, da imate na skrbi sedem otrok? Meni bi se zmešalo.
In to je pravzaprav namen tega mojega pisanja. Moj namen je izreči priznanje vsem tem vzgojiteljicam, varuhinjam, vzgojiteljem in varuhom, ki za to, da otrokom ponudijo več kot zgolj varstvo v varnih, po vseh predpisih in standardih opremljenih prostorih, jemljejo v zakup tudi tveganje, da se zgodi kaj, kar se sicer otrokom med domačimi stenami in v spremstvu staršev ali starih staršev rado zgodi, v vrtcu ali pod okriljem vrtca pa je tako rekoč nedopustno. Odzivi nekaterih staršev so naravnost neverjetni. Potolčeno koleno je drama, buška škandal, sled ugriza vrstnika pa razlog za uradno pritožbo. Medijske zgodbe o tem, da je ta ali ona vzgojiteljica kakšnega otroka bolj trdo prijela za roko, drugemu s povišanim tonom povedala, kar mu gre, pa se praviloma končajo kar na sodišču. In plače? Varuhinje čez minimalno plačo ne pridejo, vzgojiteljice pa dobijo komaj kaj več. Res je, vse je odvisno od ljudi, smo takšni in drugačni. A načeloma trdim, da so naši vrtci nadstandard. Po zaslugi programov in ljudi, ki v njih delajo.
