Čeprav Janez ustvarja že več kot 25 let, dolgega seznama njegovih razstav, nagrad in uspehov zlepa ne najdeš, ker evidenc ne vodi. Bolj kot na preteklost je osredotočen na presenečenja sedanjosti in prihodnosti. Je ustvarjalec trenutkov, ki jih sem ter tja v drobnem delčku sekunde za vse večne čase ujame v fotografijo. Začel je kot najstnik, ker je imel oče doma temnico in vse rekvizite. Niso krivi umetniški vzgibi, ampak nora leta, ki jih je bilo treba dokumentirati.
Po vaših stenah visi ogromno zanimivih fotografij. So tudi vaši družinski albumi pestri?
Pri prvem otroku sem mogoče res malo pretiraval … (smeh) Zdaj otrok s fotografiranjem ne maltretiram. Ne poziramo. Pazim, da ne traja predolgo, fotografiramo se kakšnih 20 minut na mesec.
O vas pričajo obsežne mape koncertnih fotografij: Whitesnake, Deep Purple, Judas Priest, Laibach, Billy Idol … Seznam je resnično dolg. V čem vidite čar koncertne fotografije?
Da med kakšno skladbo samo obstanem, poslušam in jo občutim. In v tem, da si lahko z glasbeniki stisnemo roko in kaj rečemo. Pri koncertih je vse vnaprej pripravljeno, ti samo dokumentiraš in ne moreš biti kaj dosti kreativen. Si pa kreativen pri pridobivanju akreditacije. Na začetku je bila to zame šola diplomacije.
Delali ste tudi kot fotoreporter pri Gorenjskem glasu. Kakšen zanimiv spomin?
Sem z Bitenj in sem vedel, kaj me čaka, ko sem dobil prvo nalogo: posneti pobiralce krompirja. Parkiral sem na varni razdalji, avto sem za vsak primer pustil prižgan. Mimo njive sem šel in se delal, da sem naključen sprehajalec, fotoaparat sem skril za hrbet. Ko se mi je zdelo, da sem dovolj blizu in ne predaleč od avta, sem naredil en sam posnetek in takoj začel bežati. Vsi so se pognali za mano s tistimi motikami. (smeh) Niso me ujeli. Tako sem dobil službo.
Pravite, da je fotografija krasen medij za spoznavanje ljudi. Posnamete veliko aktov – ali to zelo spremeni vaš pogled na človeka?
Tudi prijateljice, ki jih poznam že dalj časa, med tem fotografiranjem spoznam s čisto druge strani. Ženska še močneje izraža čustva, ko je gola in v naravi. V studiu je varno okolje, v naravi pa je prisotnega že malo strahu – to je tisti strah, ki ga ima srna: kaj, če kdo pride? Ko te je strah, postaneš bolj senzibilen in več izražaš.
Česa je pa vas strah?
Nekateri fotografi se držijo ves čas istega stila, ga nenehno pilijo in postajajo čedalje boljši. To je veliko tveganje. Nekaterim uspe, nekaterim ne. Poznam nekatere, ki se jim je pri tem ustavilo in je bilo zanje konec poti. Zato sem s tem zelo previden. Pa radoveden sem. Mene stvari zanimajo! Zagledaš nekaj novega, pa si želiš tudi sam poskusiti.
Se vsi poskusi končajo z razstavami?
Letno skušam pripraviti eno do dve. Vsako leto se ukvarjam z nečim drugim, zame novim. Ko postavljam razstavo, postavim pred dejstvo. Tole imam, če vam je všeč, lahko postavimo, če vam ni všeč, ni problema, gremo dalje.
Trenutno je vaša pozornost usmerjena v camero obscuro (najosnovnejša optična naprava, op.a.). Ste potrpežljivi?
Rad kompliciram. (smeh) Priprava na posnetek je pri cameri obscuri dolga in zahtevna. Navadno naredim le en posnetek posamezne postavitve. Zaradi počasnejšega dela bolj natančno kadriram in sploh vložim več energije in predvsem več sebe v posnetek. Uporaba je zelo omejena, kar pri meni spodbuja kreativnost.
Se pogosto srečujete z ostalimi fotografi? Kaj pri njih najbolj cenite?
Imam fajn prijatelje, ki me tudi skritizirajo in postavijo na realna tla. Mi pomagajo najti kakšno stvar, nasvet. Problem pri fotografih so družbeni mediji in instagram, kjer ljudje iščejo pozornost. Pozornost pa dobiš s kičem. V fotografiji zmaguje kič, kjer samo kopiraš nekoga, ki prav tako privablja mase. Jaz pa fotko naredim in če je meni dobra, mi je čisto vseeno, če mi vsi rečejo, da je zanič. Jaz fotografiram zase, ne za druge.
Če rečeva še besedo o uradni umetnosti – ste del tega?
Mislim, da je potrebno veliko dela vložiti v to, da postaneš del institucionalizirane scene. Nikoli nisem imel želje, nikoli se nisem imel za umetnika, ker fotografiram za svoje veselje. Nisem sledil trendom, niti poskušal kandidirati na razpisih. Imam pa prijatelje s statusom umetnika in jih razumem. Ampak oni morajo imeti določeno število razstav, zbirati točke, da sploh lahko preživijo. Včasih morajo delati stvari tudi na silo.
Mnogi odidejo tudi v tujino in tam uspejo, kar je pogost pojav. Zakaj ne uspejo v Sloveniji?
Pri nas je malo naročnikov, ki zaupajo pogledu nekega fotografa, oblikovalca, umetnika. V tujini je tega zaupanja več in jih zato ogromno odhaja. Matjaž Tančič, na primer. Genij, ki pa je uspel ne samo zaradi talenta, ampak tudi trdega dela. Mogoče se premalo poudarja: New age je veliko ljudi zastrupil, da je dovolj, da si nekaj močno želiš. Ja, seveda si je treba želeti, ampak to je samo 10%, preostalih 90% pa je trdo delo in to ne po osem ur na dan, ampak deset let po 16 ur na dan. Ali to kdo mladim danes pove? Če se zavedaš, da se moraš za nekaj truditi in garati, potem ti to tudi ni muka. To vzameš kot izziv.
Ste zmagovalec v spletni galeriji ArtOpen. Letos ste osvojili prvo mesto februarja in aprila. Delate v izjemno uspešnem podjetju s programsko opremo in ste veliko več kot le vešč uporabnik interneta. Kako presojate galerijo?
Trg umetnin v Sloveniji je mrtev, zato sem bil skeptičen. Visoka umetnost ima malo kupcev in veliko ponudnikov. Sem pa optimist in se mi zdi, da se zavest počasi dviguje in so obeti dobri. Ne bo pa to jutri. Ta galerija mi je všeč zato, ker verjamem, da bo ostala na nivoju. Vse druge so se izrodile, ker so postale polne ljudi z vseh vetrov. Pri tej galeriji mi je všeč tudi to, da ni omogočeno komentiranje na spletni strani. Čim to omogočiš, se začnejo besedni dvoboji, delajo se skupine… Tukaj je pa k sreči brezosebno. Dokler se nisem navadil, mi ni bila pregledna, veliko dela bo še na uporabniškem vmesniku.
