Kdo ve, kako zaidejo nepreverjene alarmantne novice v medije? Konec aprila je bila v Dnevniku objavljena vest o tem, da naj bi 6. maja Evropska komisija vnovič predlagala sprejetje tako imenovanega semenskega zakona, s katerim bi prepovedali uporabo domačih semen. Šokirani nad novico smo poklicali cel kup strokovnjakov s tega področja, pri tem pa izvedeli, da omenjeni predlog za zdaj ne bo vložen. A rdeča lučka se je vsekakor prižgala – kjer je dim, je prej ali slej tudi ogenj. Vemo, da na Evropsko komisijo nenehno pritiskajo korporacije, kot so Monsanto, DuPont in Syngenta, ki nadzorujejo 53 odstotkov svetovnega trga s semeni in si nadvse želijo utreti pot na naše njive in vrtove. Zato moramo biti nenehno pozorni in pripravljeni na boj, da se kaj takega ne bi po tihem zares zgodilo.
Predlog, ki je za zdaj končal v predalu, bi predpisoval obvezno uporabo standardiziranega in poenotenega semena. To bi pomenilo, da bi bilo težko dobiti dovoljenje za distribucijo semen starih in redkih sort, njihova uporaba tudi na zasebnem vrtu pa bi bila lahko celo kaznovana. Seveda se nam zdi, da takšnega zakona ne bi sprejel nihče pri zdravi pameti, podoben predlog Evropske komisije so v parlamentu pred leti že gladko zavrnili. A so predlagatelji takrat napovedali, da bodo pripravili nov predlog. In zakaj nas skrbi, da bi morebitni novi predlog vendarle lahko začel veljati? Ker je vmes denar, veliko denarja, ki ga imajo na voljo korporacije, te pa žanjejo dobiček na račun zdravja ljudi in onesnaževanja okolja.
Zakonsko poenotena prodaja semena bi resno ogrozila biološko raznovrstnost posameznih članic Evropske unije, stara in tako dragocena semena pa bi izgubili za vedno. Ko bodo korporacije nekoč dodobra izčrpale Zemljo, ogrozile človekovo zdravje (ki so ga že tako ali tako) in se bo začel njihov zaton, se ne bomo mogli več vrniti v zdajšnje čase, škoda bo nepopravljiva. Zato je zelo pomembno, da se dragocenosti domačih semen zavedamo zdaj, ko jih še imamo na voljo, in poskrbimo, da bo tako ostalo tudi v prihodnje.
Smo zreli ali nismo?
O grožnji, ki bi lahko privedla do izgube in prepovedi domačih semen, smo se med drugim pogovarjali s Sanjo Lončar, vodjo projekta Skupaj za zdravje človeka in narave, ki pravi, da je povsem logično, da želijo multinacionalke semenski trg podrediti svojim interesom. »S tem lahko nadzorujejo veliko več kot le semenski trg – gre za nadzor nad trgom škropiv, gnojil, mehanizacije, prehranskih tehnologij in tudi za nadzor nad politiko – vse to je danes zelo povezano. Vrtičkarske stare in redke sorte so se pred nekaj leti uspešno ’izmuznile’ zakonskim omejitvam, ker je civilna družba takrat močno lobirala za njihovo ohranjanje. A strategija kapitala je vztrajnost in verjetno bodo nadaljevali pritiske ter vsakič znova omejili še kakšno možnost, za katero menijo, da jim uhaja dobiček. Za takšno početje imajo več časa in denarja kot civilna družba, ki jo žene le entuziazem in za večino zakonskih predlogov izve šele, ko so že v fazi sprejemanja. Ljudje so zaposleni s svojim preživetjem, zato številni ne vidijo potrebe, da bi reševali tudi globalne težave, in prav na to računajo tisti, ki nam na globalni ravni spreminjajo razmere, v katerih živimo. Še za ohranjanje vode in vpis te pravice v ustavo je bilo treba vložiti ogromne napore, da so se ljudje premaknili in dojeli, za kako pomembno temo gre. Semena so v primerjavi s tem težja tema, ker se le redki zavedajo, da je to temelj vsake samooskrbe in suverenosti. Znova bo na izpitu naša zrelost. In kar bomo sejali, to bomo tudi želi,« opozarja.
Več v reviji Zarja št., 19. 09. 05. 2017
