Schumanova deklaracija, ki naj bi zagotovila mir v Evropi, je bila podpisana 9. maja leta 1950. 67 let je od tega. To je bila velika reč, a nič na tem svetu ni večno.
Slovenija. Prazniki, maj 2017.
Proslave, mitingi, pohodi. Ta beli in ta rdeči, sindikalisti. Mučno, ubogo, neverodostojno. O trpljenju v nekdanji državi nabijajo komaj odrasli povzpetniki, o delavskih pravicah ljudje z dobrimi in rednimi službami, o Evropi pa politiki, ki jih v resnici Evropa skrbi le toliko, kolikor bi se ob njenem razpadu zmanjšale njihove možnosti za dobro službo v Bruslju, Luksemburgu in še kje.
In medtem ko mi doma žvečimo prežvečeno, svet drsi v nevarne vode. Če ste sledili dogajanju v ZDA, vam mora biti jasno, da je vrag odnesel šalo. Dokler je doma rohnel o zidu, smo se mu v Evropi posmehovali – navsezadnje na stari celini vemo, da zidovi rastejo in padajo – a ko je Trump začel s Severno Korejo, je vse skupaj dobilo nove razsežnosti. Rožljanju z jedrskim orožjem se ni mogoče posmehovati, posebno če vam je jasno, da je že tako nepredvidljivi Trump tako kot vsi ameriški predsedniki predvsem v službi velikega ameriškega kapitala: od bank, borz do največjih korporacij. Zanje pa so vojne dobra priložnost. Ne le priložnost, nuja so.
Pred kratkim sem zasledila podatek, da je ameriški korporaciji, orožarsko- letalskemu velikanu Locheed Martin, z umikom Američanov iz Afganistana dohodek upadel za 4,5 odstotka. Glede na to, da je njegov letni prihodek 45 milijard, gre za veliko denarja – za okroglo dve milijardi dolarjev. Za ameriško gospodarstvo je orožarska industrija pomembna. V času Obame so Američani prodali kar za 200 milijard dolarjev orožja in Obama si lahko zanje pripiše veliko zaslug. Naloga predsednika je tudi ustvarjanje možnosti za dobre posle – in vojne to so. Noben predsednik ZDA si ne more privoščiti pacifizma, tudi Obama si ga ni. Nikoli po drugi svetovni vojni njegovi orožarski industriji ni šlo tako dobro.
Dobršen del arabske pomladi, ki je kar nekaj morda ne posebno demokratičnih, a v resnici stabilnih držav spremenila v ruševine, je za orožarsko industrijo zgodba o uspehu. Podatek, da je z Nobelovo nagrado za mir ovenčani Obama v svojem mandatu z bombami iz brezpilotnih letal zasipaval sovražnike in civiliste v osmih državah, veliko pove, se vam ne zdi? Sirija, Irak, Afganistan, Pakistan, Libija, Jemen, Somalija, celo en napad na Filipinih je izpeljal. Veliki dobički so potolažili še tako empatične politične analitike. Na tisoče pobitih in na milijone pregnanih. A tudi na mrtve, preseljene, izgnane je treba gledati kot na posel. Čim več jih je, tem več je priložnosti za nove zaslužke.
ZDA, Rusija in Kitajska so države z največjimi armadami in najmočnejšo orožarsko industrijo na svetu. Koristne so le, če imajo delo. Državne administracije pri tem zelo dejavno sodelujejo. Jim je dovolj? Hočejo prodati še več? Do kod sega strategija rušenja in pobijanja ? Glede na dogajanje v Turčiji in v EU morda precej dlje, kot si mi, ki nas je strah, predstavljamo.
Za nekatere groza, smrt in obup, za druge posel. A strategija ni nova, odkar so vojne, so tudi premirja. Najprej služi oborožitvena, potem pa mirnodobna industrija. Tudi po drugi svetovni vojni je bilo tako. Takoj po podpisu kapitulacije je potolčena Nemčija postala priložnost za velike zaslužke. Da so dobili velike posle – in seveda tudi politični vpliv, so ji zmagovalci namenjali velika posojila, pa čeprav so vedeli, da jih nikoli ne bo mogla odplačati. Gotovo ne iz same dobrote. Nemčiji so za obnovo v okviru Marshallovega plana največ posodili Američani, a so tudi največ zaslužili, na začetku tudi tako, da so za neplačano delovno silo uporabili kar nemške vojne ujetnike. Nemčija ni plačala vseh reparacij in ni vrnila posojil. Danes je evropska velesila.
Najbolj porušene države so vedno najboljši posel. Živi dobijo novo življenje, mrtvi pa spomenike.
Tudi na nadvse nevaren konflikt med ZDA in Severno Korejo je mogoče gledati v kontekstu posla. Gre za merjenje moči med ZDA in Kitajsko, državi druga drugo držita za vrat in Severna Koreja je vmesnik. Sama bi se sicer težko odločila, kateri od predsednikov je bolj nor ali zakaj naj bi bila korejska jedrska raketa nevarnejša od ameriške, a upam, da niti ne gre za to. Grožnje pač morajo biti tako resne, da bodo zmrazile tudi tiste, ki so daleč od teh krajev, le tako bodo namreč posli stekli. Dolgo obdobje brez velikih vojn in hladne vojne je polenilo generale, niti za vojaške deleže v proračunih svojih držav se niso kaj dosti brigali. A jedrska grožnja že deluje, odstotki za oborožitev se povsod dvigujejo, tudi v Sloveniji. Tudi tam, kjer že dolgo niso imeli naborniške vojske, spet razmišljajo o njej. Tudi to je posel, pa čeprav danes vojne dobivajo brezpilotna letala, artilerija dolgega dometa in kemično orožje. Vse to največ poruši in največ pobije. Posebno dobro deluje, če je med mrtvimi veliko starcev, žensk in otrok.
Kar nekaj generacij nas je imelo srečo, živeli smo v miru in čisto nič nam ni manjkalo. Imeli smo malo več ali malo manj, a v vsakem primeru dovolj. Ne verjamem, da je kdo med nami – pogojno rečeno – normalnimi ljudmi pripravljen mir tvegati za malo večji ali malo manjši kup denarja. A kaj, ko ni odvisno od nas! Sovraštvo je lahko zanetiti in številne najbolj krvave vojne, ki so se začele zaradi interesov peščice, so se sprevrgle v strahotne morije. Ne nazadnje se je to pred 25 leti zgodilo samo nekaj sto kilometrov od nas. Uradno je umrlo 140 tisoč ljudi, samo v Bosni in Hercegovini 100.000. Se lahko ponovi?
V srbskih učbenikih piše, da sta morijo na Balkanu zakrivila separatizem in nacionalizem, pri čemer so bili najbolj zagrizeni Slovenci; hrvaške otroke učijo, da je bilo klanje posledica velikosrbskega nacionalizma; v bošnjaškem učbeniku pa piše, da so Srbi rušili njihova mesta, pobijali in uničevali pa vse, kar ni bilo srbsko. Takole je indoktrinacijo mladih rodov balkanskih narodov ob 20. obletnici začetka vojne v nekdanji Jugoslaviji povzel Delov beograjski dopisnik Vili Einspieler. Je treba vedeti kaj več o večnosti tlečega sovraštva?
In v Sloveniji? Smo mi bolj normalni? NE. Mi se ne prepiramo le o tem, kdo je bil najbolj pravi osamosvojitelj, pri nas se niti druga svetovna vojna še ni končala. Prav res, dobro, da smo majhni, ne posebno korajžni in preračunljivi – če vse to ne bi bili, bi se že poklali.
Ob takem »materialu« orožarji in generali res nimajo težkega dela. Niso ga imeli, ko so netili svetovne vojne, in ga nimajo danes. Dan miru, 9. maj, jih pri tem prav nič ne ovira.
