Ko smo mladi, ne mislimo na starost. Ko se upokojimo in zakorakamo v tretje življenjsko obdobje, še vedno odrivamo misel, da se bodo morda starostne tegobe v prihodnosti dotaknile tudi našega telesa in uma. Da bo morda nekoč tudi za nas prišel čas, ko bomo priklenjeni na posteljo ali invalidski voziček, da bomo mogoče zboleli za demenco ali ostali sami in obnemogli ter ne bomo več zmogli skrbeti zase. Če bomo imeli srečo, bomo zadnja leta življenja preživeli v tem ali onem domu starejših. Vsak dom je namreč boljši kot samotno usihanje med štirimi stenami.
V Ljubljani je pravzaprav najteže dobiti prosto mesto v domu starejših. Nanj je treba čakati celo nekaj let, še posebno na negovalnem oddelku ali oddelku za osebe z demenco.
Nekateri nočejo v dom.
Mnogo seniorjev pa o domu starejših noče niti slišati. Mislijo, da so to hiralnice, čeprav dandanes v tako rekoč vseh slovenskih domovih starejših kar buhti od veselja in življenja. »Če so starejši ljudje še zdravi in čili, je pri nas kot v hotelu, le precej ceneje. Osnovna oskrba za naše stanovalce stane le malo več kot 17, najzahtevnejša oskrba pa nekaj več kot 30 evrov na dan. Za ta znesek jim omogočamo bivanje z vso potrebno oskrbo, prilagojeno njihovim individualnim potrebam,« so začele pripovedovati socialne delavke Doma starejših občanov Novo mesto: Jolanda Švent iz Novega mesta, Vesna Zorec iz Semiča in Maja Vidrih Verbič iz Šentjerneja.
V tem domu starejših občanov, ki ga imajo številni za enega najboljših v naši državi, živi 355 stanovalcev, zanje skrbi približno 200 zaposlenih, vsak dan pa jim delajo družbo še prostovoljci, ki jih imajo kar okoli 50, in še od 100 do 300 dnevnih obiskovalcev.
»Od vseh stanovalcev doma jih 59 biva na oddelku za osebe z demenco. Razporejeni so v štiri tako imenovane gospodinjske skupine in zanje skrbi 22 ljudi. Zelo se trudimo, da jim zapolnimo dan z zanimivimi dejavnostmi in bivanjem na zraku. Na stanovanjskem in negovalnem delu je nastanjenih še 280 stanovalcev, zanje pa skrbi 94 zaposlenih.« Vse, ki še zmorejo in želijo, vključujejo v vse svoje dejavnosti, saj se zavedajo, da dolgočasje razjeda dušo in telo.
Številne dejavnosti. Vsakomur v domu pospravijo sobo, jim perejo in likajo, kuhajo, v domu so tudi zdravnik in medicinske sestre vedno pri roki, če kdo potrebuje pomoč. »Družbe pa ima jo toliko, kolikor si je želijo. Zanje poleg rednih dejavnosti (vsakodno branje časopisov, petje v pevskem zboru, ročna dela, delovna terapija, telovadba, fizioterapija itd.) vsako leto pripravimo še približno 80 dodatnih prireditev, kot so na primer slikarske razstave, nastopi pevcev in pevskih zborov, gledaliških skupin ... – torej več kot eno prireditev na teden. Kdor ima rad živali, se lahko pri nas druži tudi z mucki, kužkom, ovcami, kozami ali pa vrtnari na visokih gredah,« so nadaljevale.
Žal pa je treba tudi pri njih čakati na sprejem. »Pri nas je čakalna doba za zdrave starejše gospe in gospode od nekaj mesecev do dveh let, za osebe z demenco približno eno leto, za osebe, ki potrebujejo vso pomoč, pa nekaj mesecev. « Samo lani so dobili 285 novih vlog za sprejem, številne tudi iz Ljubljane.
Več v reviji Zarja št., 19. 09. 05. 2017
