Pred kratkim je izšel slovenski prevod avtobiografije enega največjih glasbenikov vseh časov, Brucea Springsteena. Drugače od številnih kolegov, ki so svojo zgodbo zaupali poklicnim piscem, je Bruce kar sedem let sam pridno zapisoval svoje spomine in jih v tej zelo obsežni knjigi podrobno predstavil. Iskrena izpoved o vzponih in padcih pa je tudi poučna.
Ste otroke razvadili? Nič hudega, še vedno lahko postanejo svetovne zvezde! Nekateri prisegajo na permisivno vzgojo, drugim se zdi, da bodo otroci, okrog katerih se vse vrti, nesposobni za odraslo življenje. No, Bruce priznava, da je bil za babico bog, kralj in odrešenik v eni osebi. Kot prvi vnuk je imel vse mogoče privilegije – tudi to, da je robantil do treh zjutraj in spal do poldneva, še preden je prišel v puberteto! Kot otrok je bil pomehkužen, vendar je z leti postal pravi mačo. Ob tem je treba zapisati še, da ni bil razvajen pri materialnih stvareh, saj so morali živeti zelo skromno. »Bili smo na pragu revščine,« pravi. Tako je na primer do dvanajstega leta živel v hiši brez tople vode in sta s sestro metala kovanec, kdo se bo lahko okopal v čisti vodi in kdo bo tisti drugi …
Zgledi vlečejo. Komaj sedem let je imel, ko je prvič videl Elvisa na televiziji in se navdušil nad rokenrolom in kitaro. Prvo si je izposodil, saj doma ni bilo denarja za novo kitaro. Šel je na tečaj, vendar po nekaj tednih odnehal, ker se mu je zdelo pretežko. Šele pozneje, po prihodu Beatlov in z razvojem rocka, je spet poskusil. Z mamo sta si strošek za najcenejšo kitaro v ponudbi delila na pol – za svoj del je zaslužil tako, da je kosil travo pri teti, učenja pa se je lotil kar sam. In ob pomoči kolegov, predvsem pa z velikim entuziazmom je postal eden najboljših kitaristov na svetu.
Vožnja – najcenejša zabava in zdravilo proti depresiji. Že od malega se je Bruce veliko vozil, najprej z družino, saj je bila vožnja po obrobju mesta najcenejša zabava in so si to še lahko privoščili. Pozneje je Bruce spoznal, da je vožnja zanj tudi zdravilo. Dolgo je štopal, ta oblika prevoza mu je (poleg tega, da je bila zastonj) ustrezala tudi zato, ker je spoznal veliko ljudi. Prav štopanje je ena od stvari, ki jih je pozneje, ko zaradi slave in prepoznavnosti to ni bilo več mogoče, še posebno pogrešal. Voziti pa se je naučil tako, da je s kolegi iz benda potoval čez Ameriko in je vmes – ker se je drugo vozilo izgubilo, mobilnih telefonov pa še ni bilo – moral zamenjati kolega za volanom. Vožnje se je torej naučil kar v praksi, česar ni treba ponavljati, saj priznava, da je bil dolgo res slab voznik. Je pa vožnje vzljubil in se je pred začetkom večdesetletnih terapij večkrat odpravil na maratonske večdnevne vožnje samo zato, da bi ušel svoji depresiji. Ena od takih poti je bila denimo tudi po tistem, ko je izdal album Nebraska, ki je doživel precejšen uspeh.
Dekleta ljubijo … plesalce! Danes si to težko predstavljamo, ampak mladi Bruce ni bil frajer. Sploh ne. Bil je mozoljast, introvertiran fant – daleč od magneta za ženske. Kljub temu pa je imel že v šoli precej uspeha pri nasprotnem spolu, in to zato, ker je rad plesal. »Ugotovil sem, da bodo dekleta plesala celo s piflarjem iz zadnje klopi, saj večina tipov ni plesala,« piše Bruce in dodaja, da so bili sošolci šokirani, ko se je spretno vrtel z najbolj priljubljenimi dekleti.
Neuspeh naj vas ne ustavi. Bruce je vneto igral na kitaro, potem pa hitro zbral skupaj bend in pripravil brezplačen nastop v šoli. Zaradi tehničnih težav poslušalci skupine niso dobro slišali, njegova kitara je bila itak preslaba, da bi bil zvok prijeten za ušesa poslušalcev, in kolegi so ga soglasno vrgli iz benda! Ampak to ga ni ustavilo … Še istega večera se je doma naučil solo iz komada zasedbe The Rolling Stones, in potem sanjaril, da bo nekoč zamenjal kolega Micka Jaggerja, na plesih pa od takrat ni več vrtel deklet po plesišču, ampak je samo še opazoval kitariste tik pod odrom in se učil od boljših. Uspeh zanj ni prišel čez noč, pa tudi ko je že nekaj zaslužil, je bil še vedno v minusu, saj je tako dolgo živel iz rok v usta, da ga je povsem presenetilo, da ima obveznosti do davkarije. Iz minusa je tako zlezel šele leta 1982 – torej deset let po podpisu prve pogodbe z založbo!
Več v reviji Zarja št., 18. 03. 05. 2017
