Država mora Zoranu Vaskrsiću, ki mu je za 124 evrov dolga zaplenila hišo in jo za polovično ceno prodala na dražbi, družino pa postavila na cesto, plačati 85.000 evrov odškodnine. Takšno sodbo smo vsi, ki se imamo za normalne, tudi pričakovali. Za kakšnega vraga pa smo se potem potegovali za EU, če ne tudi zato, da nas bo jedro te skupnosti, ki ima veliko več izkušenj z demokracijo kot mi, kdaj pa kdaj zaščitilo pred domačimi »dejavniki«?
Kaj je tako groznega zagrešil nesrečni državljan? Podjetju, ki se ukvarja z vodovodom in kanalizacijo, je bil dolžan omenjeni znesek, a ga na sodni poziv ni poravnal. Celo pošte z grozilnimi pismi o izterjavi da ni dvigal. A je to kaj čudnega? Pri nas zelo znani ljudje ne dvigajo pošte, ko gre za milijone evrov, kakšen vsem na očeh celo igra košarko, medtem ko bi moral sedeti v zaporu, a ga rešuje zdravniško opravičilo. Zakaj nekateri (ki bi nam morali biti morda celo za zgled) lahko pred obličjem države in njenega sodstva počnejo vse, drugi pa za 124 evrov dolga ostanejo brez edinega doma, ki ga imajo?
Seveda se je (kako bi sploh moglo biti drugače) izkazalo, da je sodnica ravnala po zakonu in vodovodna kanalizacija tudi. Tisti, ki terja, lahko dolžniku očitno odere kožo, saj lahko izbira način terjatve. Vzemimo mu hišo, namesto da bi mu za 124 evrov zaplenili televizor ali pralni stroj. Ali vsoto celo sneli z računa, ki ga ima vsak. Načelo sorazmernosti in zdrave kmečke pameti očitno ne igra nobene vloge. Zato pa velja načelo maščevalnosti. Človek ni dvigal pošte in se je norčeval iz države. Ali kaj. Ko je bil medijski cirkus (seveda smo bili vsi na strani nesrečne družine) pred petimi leti na vrhuncu, je vodovod odstopil od terjatve, medtem je tudi Vaskrsić že poravnal dolg, a kaj, hiša je bila že prodana. Petčlansko družino so deložirali. Kupcu, ki je dobil hišo napol zastonj, niti na misel ni prišlo, da bi pogodbo s sodiščem razdrl. Se kdaj sploh vprašamo, koliko hijen se zbere na takšnih dražbah, ki se običajno opravijo zelo na tiho? Koliko odvetnikov, njihovih družinskih članov in drugih »dobro obveščenih« ima v lasti številne nepremičnine, kupljene po beraški ceni?
Zanimiv je bil takojšnji odziv na sodbo evropskega sodišča – ministrstvo za pravosodje je namreč sporočilo, da sodbo »preučuje«. Čeprav bi moral minister pri priči pred javnost in v smislu sorazmernosti in zdrave pameti državljanom pojasniti, da se je zgodil hud spodrsljaj, in nam predvsem pojasniti, ali se kaj takega lahko zgodi še komu. Kaj so torej v zadnjih petih letih naredili, da se ne bi? Na to je odgovorila (in to takoj) varuhinja človekovih pravic, saj so iz njenega urada sporočili, da že vsa ta leta opozarjajo na nesmiselnost in nepravičnost zakona, v katerem nima dolžnik nobenih pravic, za najbolj banalno vsoto lahko torej družini vzamejo edino, kar ima, torej hišo ali stanovanje. Najbolj strašna novica je, da tega člena zakona očitno kljub nekaterim spremembam zakonodaje niso spreminjali in da se »primer Vaskrsić« torej lahko ponavlja.
Le kaj so mislili pravniki, ki so pred leti snovali dolžniško zakonodajo in dopustili takšne barbarske nesmisle, komu na kožo so pisali? In kaj mislijo zdaj, ko kljub grenkim izkušnjam, javnemu gnevu in klofuti evropskega sodišča še zmeraj ne morejo zagotoviti, da nam zaradi dolga za napačno parkiranje ne bodo zaplenili hiše? Upajmo, da ne »preučujejo«, kako bi se pritoževali pri evropskem sodišču in pojasnjevali svoj prav. Ampak da po najkrajšem možnem postopku popravljajo idiotski zakon.
