Med slovenskimi vrtičkarji je v zadnjih letih modnih tudi nekaj rastlinskih vrst, ki se nenadzorovano hitro širijo in izpodrivajo naše avtohtone rastline. Magistra biologije Blanka Ravnjak, asistentka za področje botanike in raziskovalka v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, nam je naštela jagode godži, astre, metuljnik, barvilnico, pavlovnijo, amorfo, paziti je treba pri topinamburju in drugih rastlinah. Invazivnih tujerodnih rastlin je seveda še precej več – kanadska zlata rozga in japonski dresnik na primer sta že »osvojila« obširna območja po vsej Sloveniji.
»V primerjavi z našimi avtohtonimi rastlinami so tujerodne bolj tekmovalne in običajno nimajo naravnih sovražnikov, zato se nenadzorovano hitro širijo,« pojasnjuje magistra biologije Blanka Ravnjak, asistentka za področje botanike in raziskovalka v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Pogosto se vrtičkarji za te vrste rastlin navdušijo zaradi pomanjkanja informacij o njihovi invazivnosti, saj na prodajnih mestih niso posebej označene. »Dobro bi bilo uvesti posebno oznako, če so morda nevarne za hitro širjenje. V nekaterih državah so takšne oznake že zakonsko določene, pri nas še ne.«
Raje jih ne sadimo na vrtove. Pred sajenjem na domači vrt se je torej vedno dobro pozanimati, kakšna rastlina je to, da je ne bomo na koncu imeli vsepovsod naokrog. In seveda ne le tam. »Tujerodne rastlinske vrste lahko pomenijo nevarnost, če z domačih vrtov 'pobegnejo' v naravo ali jih tja zavržemo. Tam nato izpodrivajo naše avtohtone vrste in siromašijo domačo naravno biodiverziteto. Tudi spremembe podnebnih razmer lahko pripomorejo, da se bodo pri nas lahko močneje namnožile rastline iz toplih krajev, saj bo njihovo preživetje lažje.« Kar prinaša celo vrsto slabosti. »Tako nastajajo velike monokulture tujerodnih rastlin. Nekatere celo izločajo snovi, ki preprečujejo rast drugim rastlinam. Znani so alergeni vplivi na primer ambrozije, pri živalih je lahko vpliv posreden. Če je življenjski cikel živalske vrste tesno povezan z avtohtono rastlinsko vrsto – denimo da se prehranjuje z njo ali živi na njej – potem izginotje rastline pomeni tudi izginotje živalske vrste.«
Kmalu rastejo, kjer jih ne želimo.
Priznajmo, vrtičkarji si vedno želimo nekaj novega, drugačnega. A pri tem velja biti previden. »Med hortikulturnimi rastlinami so zelo pogoste različne astre, metuljnik, barvilnica, med uporabnimi pa jagode godži, topinambur, pavlovnija, amorfa in druge. Nekatere ljudje sadijo zaradi lepih cvetov, druge pa zaradi prehrane, na primer jagode godži in topinambur. Zaradi uporabnega lesa sadijo na primer pavlovnijo, zaradi medonosnosti pa amorfo. Problematične so zato, ker je že opazno, da se zelo hitro širijo v naravi brez vrtnarske roke, vegetativno in s semeni, in zelo dobro uspevajo v naših podnebnih razmerah.«
Njihovega razmnoževanja skoraj ni mogoče nadzorovati. »Astre tvorijo veliko semen, razmnožujejo se tudi vegetativno. Uspešno se s podzemnimi gomolji razmnožuje topinambur. Pavlovnija ima na primer veliko semen, ki so dobro kaljiva, kot drevesna vrsta pa zelo hitro raste. Podobno se uspešno vegetativno razmnožujejo tudi druge izmed naštetih rastlin. V domačem vrtu se je njihovemu sajenju bolje izogniti. Pri vegetativnem razmnoževanju je namreč težava – če se želimo rastline znebiti, v zemlji vedno ostane delček, iz katerega znova poženejo nadzemni deli rastline.«
Več v reviji Zarja št., 17. 25. 04. 2017
