Že novembra leta 2010 sem na tej strani napisal kolumno z naslovom »Aktivisti so postali teroristi, kam ploveš, Evropa? « in se vprašal, kdo je naslednji na vrsti, kajti lov na ekoteroriste je bil odprt. Inkvizitorji verbalnih deliktov že križarijo po Evropi in grozijo z novodobnimi grmadami in temnicami. Ali se pripravlja kriminaliziranje vseh samovoljno aktivnih državljanov? Nedvomno, toda novodobni inkvizitorji ne vedo, kaj je napisal možati Ernest Hemingway: »Človeka lahko ubiješ, ne moreš pa ga premagati!« In to smrtno resno drži. Zato vse okoljske aktiviste pozivam: ekoteroristi, združite se!
Ob dolgotrajnem boju aktivistov Zasavja proti Lafargeu in Celjanov proti Cinkarni smo doživeli nove metode zastraševanja, ki jih izvaja kapital. Domislili so se namreč visokih denarnih odškodnin zaradi blatenja ugleda in dobrega imena podjetja. Zdaj so podjetja pridobila značaj prizadetih oseb, ki jim edino denar lahko obriše solze trpljenja, olajša duševne muke in povrne duševni mir. Nesrečna javno ponižana podjetja najemajo drage odvetnike, kajti edino denar, to univerzalno čistilno sredstvo, z njih lahko spere vso umazanijo in povrne dobro ime. Čudno, družbe, ki so si s svojim nečednim početjem same umazale dobro ime med ljudmi, zdaj od aktivistov zahtevajo denar za čistilni servis. Kdo pa bo očistil strupe iz človeških teles? Država? Ne bodite naivni, ta v službi kapitala le še povečuje »dopustne« emisije strupov. Še dopustne doze strupa so itak gnil kompromis države in kapitala, ki naj bi ljudem dajal lažen vtis o skrbi politike za javno zdravje. Maske so padle, oblast je pokazala svoj pravi obraz. Zdravstvo? Kje pa, briga njih, imajo bolj pomembne teme, denimo privatizacijo sistema. Ker odgovorni ne izvajajo svojih nalog, za katere so plačani, moramo ukrepati državljani. Za to pa so potrebni ljudje, za katere sta kljubovanje in upor vrlini in hkrati častni dejanji. Ne bo šlo zlahka, kajti v igri je preveč privatnega denarja, zato sem postavil vprašanje, kdo je naslednji na vrsti.
Kaznovani ekoterorist iz Škofje Loke
Naslednji na vrsti je Boštjan Zavrl iz Škofje Loke. Mož, zaskrbljen zaradi zdravja družine zaradi emisij fenola in formaldehida iz tovarne Knauf Insulation, si je tri leta prizadeval in povsod naletel na gluha ušesa. Izgubil je potrpljenje, napršil protestni grafit in morda kakšno krepko rekel ali napisal. Bilo je dovolj, da je bil razglašen za nevarnega ekoterorista, in to tistega z bombami. Oho, taka obtožba pa ni več šala, medtem ko po Evropski uniji strašijo islamski teroristi z bombami, so pri nas bombaši ekoteroristi. To bo delovalo, se je domislil direktor firme, poklical na pomoč policijo in proti Boštjanu Zavrlu, ki je na minimalni mezdi, vložil tožbo za odškodnino 70.000 evrov! Edino tožba lahko reši podjetje, ki denar nujno potrebuje za ekspresno čiščenje umazanije in za turbopranje dobrega imena. Kaj pa, če denar nujno potrebuje za montažo učinkovitejših filtrov na dimniku tovarne? Kje pa, niso potrebni, saj so vse emisije v varnih dozah in poleg tega pri nas kancerogeni formaldehid še ni prepovedan! Zakaj še ni in zakaj naj bi bil šele jeseni letos? To je vprašanje za odgovorne, ki so plačani, da skrbijo za naše zdravje. Direktor tovarne arogantno zagotavlja, da formaldehid ni kancerogen. Ponujam mu stavo – če ima prav, dobi bombon, če pa laže, naj iz svojega žepa plača žrtvi javnega zastraševanja 70.000 evrov. Žalostno, da ima v pisarni zastavico Evropske unije, ne ve pa za previdnostno načelo, ki je temelj evropske kemične in biotske varnosti. Ali ne ve, da za kancerogene snovi ni varnih doz? Če ne ve, je nesposoben voditi firmo; če ve, je lažnivec. Ušlo pa mu je, da je 70.000 evrov zgolj preventiva, da se taka dejanja ne ponovijo. Zarekla se mu je grožnja, ključna za novi totalitarizem, ki ga pripravlja kapital proti ljudem. Še pomnite grožnje okupatorjev, vsak poskus upora bo v kali zatrt! Grožnja ni imela učinka, nasprotno, še bolj je strnila ljudstvo v upor.
Svetovni mediji vsak dan objavljajo vesti o naravnih katastrofah in jih povezujejo s scenariji možnega konca sveta. Medtem pa nemoteno potekajo ropanje in uničevanje narave, izkoriščanje in zasužnjevanje sočloveka ter izogibanja plačilu davkov na vse to zločinsko početje. Uničuje se rodnost prsti, zastrupljajo se vodni viri, dogaja se nezaslišano izumiranje življenja in ogroža se zdravje ljudi.
Nevidna roka trga nenehno proizvaja uničenja, to je edino, v čemer je uspešna. Kako ustaviti rušenje temeljev človekovega obstoja in preživetja? Namesto odločnih ukrepov gledamo medijske parade samovšečnih nastopačev, narcisov in psihopatov. Semenj ničevosti!
Napredek, mit sodobnosti
Ob tem je zdrav razum postal zoprn in utrujajoč konformistični večini. Zdravorazumski posamezniki ogrožajo oblast zaradi svoje nepredvidljivosti, saj nad njimi ni mogoče doseči učinkovitega nadzora. Svobodnjak je vedno ogrožal nesvobodne. Ob tem je imel le eno prednost, da oblast ne zna misliti in delovati na njegov način. Svobodnjak preveč vidi in preveč ve. Polčloveške opice pa obvladujejo svet s policijo, armadami in obveščevalnimi službami in ta zločesta zlitina odloča, kaj mora biti uničeno. Zato je danes nevarno biti aktivist, najmanj, kar ga lahko doleti, je oznaka ekoterorist. Umori okoljskih aktivistov so na dnevnem redu, v letu 2015 so jih v 16 državah ubili kar 185, 60 odstotkov več kot leta 2014. Umorjenih je bilo štirikrat več aktivistov kot novinarjev, o ubojih katerih se obširno poroča. Bernard Shaw je zapisal: »Če hočeš ljudem povedati resnico, jih najprej spravi v smeh, sicer te bodo ubili.« Vlogo dvornega norčka pa zmorejo le redki. Vsak, ki je ohranil vsaj malce zdravega razuma, čuti, da ta civilizacija ni njegova, da je v njej tujec. In prav tem ljudem, ki slutijo grozo tega sveta in skušajo to povedati drugim ali kaj ukreniti, je to tako ali drugače onemogočeno. Na vse načine se jih poskuša zaničevati, osmešiti in jih obtoževati kot zaviralce razvoja in napredka. Najbolj moteče ubijejo plačani morilci.
Pojem napredka je le še eden od mitov sodobnosti. Napredek kot človekov cilj je neizvedljiv brez zakonov vzročnosti, brez istih zakonov, ki nenehno povzročajo iste posledice; brez takšnih posledic, ki jim nenehno sledijo isti vzroki. Hkrati pa je vsak cilj neuresničljiv brez uporabe sile, ki vedno prinese propad nasilneža. V diktaturah s fanatiziranjem, propagando in golo prisilo; v tako imenovani demokraciji pa s korupcijo, lažno reklamo in množično manipulacijo. Stalin, Hitler, Mussolini in drugi diktatorji so hoteli ljudi organizirati na mehanicističen, strojni način. Po drugi strani se ljudje lažne zahodne demokracije vse bolj umikajo v multimedijske iluzije. Umik pa nikoli ni prinesel sprememb.
Tisto, kar se mora zgoditi
Človeška misel, ločena od narave , ubira svoja pota. Rodi se človeška laž, neznana naravi. Narava ne laže, ker je vse v njej dano hkrati: dogodek, zgodba o njem, njegova razlaga, vzroki in posledice. Človeku besede služijo za razlago stvari; v naravi se stvari razlagajo z dogajanjem. Dogajanje je govor narave. Narava se ne izraža v domnevah, izraža samo svojo gotovost, ki ji ljudje pravimo nesreča. Toda tisto, kar se mora zgoditi, ni nesreča. Nesreča je samo tisto, kar ni nujno, da je, pa se vendarle zgodi. Narava vlada tistemu, kar mora biti, človek pa tistemu, kar ni nujno, da je. Ko se zgodi slednje, je za nesrečo kriv človek, vendar tega ne prizna. Spušča se v razlage, v zagovore svojega početja, in te razlage potrebujejo druge razlage, te pa tretje, nazadnje pride do nečesa, česar ni mogoče z ničimer razložiti. Še vedno poskušamo s preklo izmeriti globino oceana.
Človeka obvladujeta dva temeljna nagona, nagon po preživetju osebka in nagon po preživetju vrste. V histeričnem poudarjanju individualizma, ki goji kult telesa in odmika smrt nekam za duhovno obzorje, smo ohranili zgolj prvega. Šele ko ljudem smrt diha za ovratnik, se sproži nagon preživetja vrste – pogosto prepozno za kar koli. Vendar je prav nagon po preživetju vrste temelj človekove radovednosti, ustvarjalnosti, domišljije in odpornosti. Vse to pa so zakladi človekovega duha, ki danes umirajo. Namesto k zvezdam smo se napotili v blato zemeljskih užitkov, kjer poslušamo brbotanje umazanega denarja. Ko se bo spremenilo mišljenje, bo rešitev prišla sama po sebi. Tisto, kar se mora zgoditi, se bo zgodilo.
